Nekje proti koncu avgusta sem na Instagramu že zagledala prve slike jeseni, s tistim čudovitim, rdečim in oranžnim listjem, navdihujočo naravo in pleteninami pred kaminom. Takrat se mi je vse skupaj zdelo še zelo daleč in danes sem še vedno na tej poti. Kdo ve, morda poletje ostaja dlje v nas in morda ima prav to misijo, da nas dolgo, dolgo greje. Jesen nam vsakič znova šepeta zgodbe o padajočem listju, dnevi postanejo krajši in noči hladnejše: znaki nove spremembe v večnem krogu narave. Ta čas v letu me je s svojo očarljivo melanholično lepoto vedno navdihnil za razmislek in me potisnil bližje naravi.
Po drugi strani je september še vedno tako sijoč in topel, poln lepih barv in sončnega vremena: svetlo modro nebo, rumeno sonce, magična porjavelost naše kože in priložnost, da še vedno nosimo poletno garderobo in lahke kose. September je ravno na sredini in nas počasi, po tihem ter nežno popelje iz sezone v sezono, saj nam daje priložnost, da rastemo, se spreminjamo, razmišljamo in postajamo boljša oseba. Podobno kot narava, ki sledi svojim sezonskim vzorcem, se v življenju soočamo z nenehnimi spremembami. Če vam je težko, se spomnite, da bodo težave minile in odprle pot za nove priložnosti, tako kot bo deževni jeseni in dolgi mrzli zimi spomladi sledil nov val življenja. Veselo poletje je še vedno v zraku, koledarsko leto pa se počasi približuje koncu. To je odlična priložnost, da malo pogledate nazaj in povzamete ter slavite dosežke na vseh področjih življenja. Včasih je prav potrebno, da se ustavimo in zaznamo, sicer imamo občutek, da smo vedno na istem mestu. Pa nismo. To vam lahko pomaga določiti prioritete in vas navdihniti za spremembe, ki vas bodo privedle do ciljev in hkrati do izpolnitev najbolj globokih želja.
Vedno je tako, da je jesen nekoliko dekadentna, hkrati je to pravi čas, da slavimo in razumemo osebne zmage, si postavimo nove cilje in začnemo nekaj novega. Ker se dnevi krajšajo in vreme prinaša prve zametke zime, večina ljudi raje ostane doma.
Hvaležni niso srečni ljudje; hvaležni ljudje so srečni.
To je najbrž citat, ki ste ga že slišale, in čeprav se o hvaležnosti tako pogosto govori, imam še vedno občutek, da jo premalo cenimo ali poznamo. Ko sestavljam svoje sezname hvaležnosti, so tako dolgi, da ne vem več, kje je začetek, in po drugi strani mi je všeč, da znam ujeti prav vsak odtenek svojega vsakdana in v njem tudi uživam. Na zelo podoben način sem hvaležna za ta dan in medtem ko pišem to kolumno, je zunaj sončno in toplo, zato bi najraje ustavila ta trenutek za vekomaj, a po drugi strani mi je všeč, da je vse fluidno in spremenljivo, kot smo ljudje sami.
Zato visoko dvigujem roko in vam maham, kjerkoli ste. Moja želja je, da si naredite čaroben dan, kar tako in brez razloga, da slavite sebe in vse lepo, kar je v vas, da dovolite poletju, da pokaže še svoje zadnje žarke, in jeseni, da počasi začne proces spremembe. In me samo opazujemo, kot bi gledale oblake na nebu, ki imajo vedno svojo pot in se nikoli ne ponavljajo.