Nekje med rjavo, smetano, burgundi in zlato se odvija ta jesen. In čeprav so dnevi še vedno dovolj dolgi, sončni in poletno obarvani, jo nežno čutim v zraku, okoli sebe, magično in hrustljavo, kot listje, ki počasi postaja rdeče barve. Zanimivo, kako je vse eno. Ko se narava tako spreminja, začnem razmišljati. O čaju, topli čokoladi, peki piškotov in pleteninah s predolgimi rokavi, ker imam tako občutek, da me močne roke neprestano objemajo. In danes slavim ne le svojo Sofio, temveč tudi vse odtenke jeseni. Slavim prostor, nujno moj, ki si ga vzamem brez slabe vesti, in vse knjige, ki jih bom oktobra prebrala. Všeč mi je ta čas zato, ker rahlo stoji, kot bi postajal zaspan, nežno tih in tako spokojen. Po eni strani smrt, po drugi novo življenje. Vse se dogaja v krogu, tam, kjer je začetek, je vedno tudi konec.
Podobno kot tista moja dolga jopa, vas zdaj objemam. Super ste, vedno.
