V včerajšnjem dnevu sem doživela prav vse: tri stopinje zgodaj zjutraj, meglo v Postojni, dež v Ljubljani in potem sonce v Kranju. Vmes sneg v gorah, čudovito čist zrak in utrinke rdeče jeseni, ko sem se vračala po avtocesti in zagledala bujna grmovja, ki so mi veselo mahala. Pogrešam te barve na obali, a priznam, da ima bivanje na morju nedvomno druge čare. In tako sem se šele zvečer uspela odeti v svojo ljubo dolgo jopo, spiti dober čaj z medom, razmišljati o dnevu in vikendu, ki bo končno prost, no, vsaj deloma. Malo sem ustavila čas, ko se je moja mala vila šla kopat, in ugotovila, da ni več dojenčica, ona je živ dokaz, da se kolo časa neustavljivo premika in jaz, mi z njim. Moja inspiracija so vsi ti trenutki spojeni skupaj, kot čudovit dnevnik dneva, ki je bil sicer nabit s službo, hkrati noro lep, ker sem objela prijateljico Ano in skupaj z njo začela novo poglavje.
Želim vam čudovit četrtek.
