Ne zamerite, drage moje. Ko sem se odpravila na pot, sem bila polna pričakovanja, kot otrok sredi lunaparka, ko točno ne ve, koliko žetonov bo dobil in kam vse bo lahko šel. Ko sem prispela v Milano, pa me je zadela novica o vojni. In podobno kot pred dvema letoma, ko se je ravno začel Covid, mi tudi zdaj ni povsem jasno, kam nas pelje življenje. Nikoli ne bom pozabila mojega takratnega povratka v Slovenijo, saj so me nadrejeni imeli za kužno in prebrala sem tudi komentar “prijazne” Slovenke, ki je pod mojo izjavo na to, kako je Milano padel v kaos, zapisala: “Ta nam bo prinesla virus v Slovenijo.” Saj veste, kako je s tem, nekateri so res zelo omejeni, ignoranca nima meja, zloba pa odlično vidi tudi ponoči. Zdaj pa nisem kužna, sem samo sita, a dvomim, da je nalezljivo, čeprav sumim, da ste site tudi ve. In resnično sem načrtovala članek o barvah, materialih in make-upu, o tem, kako sem uživala v Milanu, pa nisem.
Sofia me je vsak večer vprašala: “Mama, si slišala o vojni?” in počilo mi je srce. Od strahu zanjo, zase, za starše, za nas vse, pa tudi zato, ker so bolni umi zelo nevarni in jih res ni moč ustaviti, razen s silo, ker drugače pač ne razumejo in tudi to ni zagotovilo za uspeh. V vsej tej situaciji, zmedi in zraku, ki ga vedno bolj zmanjkuje, naj bi pisala o modi, ki se mi še nikoli zdela tako površna, nepotrebna in nečimrna, čeprav vem, da trpi, tako kot mi vsi, in je prav tako zmedena, žalostna, potrta. Da, seveda, svet gre naprej, a kam gre? To vprašanje se mi skozi plete po glavi in namesto da bi v Milanu na jumbo screenih gledala dolge noge Gigi Hadid, gledam poročanje o vojni … In povem vam, res ne vem, kaj naj si mislim.
Ampak nisem za politiko, me ne zanima in me ne bo nikoli, sem pa za življenje in ta spletna stran je vedno odsevala moje misli in to, kar sem. Brez sramu povem, da se vedno najbolj avtentično in pristno vidim prav tukaj, v kontekstu pisanja, z vami na drugi strani, zato so moje misli prioriteta in če nekaj začutim, je pač tako, da jih moram deliti. Danes delim strah in dvom, da bodo vse samoumevne stvari, ki smo jih do sedaj imeli, še vedno samoumevne in vsakdanje, da bomo lahko že enkrat normalno živeli in nehali biti živali v kletki z masko ali, še huje, ujetniki vojne, ki je nihče ne razume.
Rada bi vam rekla, da sem bila v Milanu v balončku, zaščitena od vsega in objeta z lepo estetiko. Morda sem tudi bila, a moje misli so bile neprestano drugje in ta teden mode je švignil mimo mene, kot ga ne bi bilo. Kaj vem. Morda zdaj ni bil čas za to, ali pa je bil in se je v meni nekaj spremenilo. Morda potrebujem samo tišino, da premislim in pogoltnem, saj je ta kepa res velika in ne znam mimo nje. Spomnila sem se na tiste dneve vojne v Sloveniji, čeprav ta prave vojne, hvala bogu, sploh ni bilo, na alarm, ki je zvonil sredi dneva, name in na mamo, z mačko v naročju, ki sva se skrili v garažo. In zdi se mi, da se lahko vse ponovi, ker to, kar je na prvo žogo noro daleč, je v resnici za vogalom. In vse je samo igra moči.
In nikoli, res nikoli, se ne bomo naučili lekcije.