Jesen je poetičen letni čas, kot nam pripovedujejo knjige: morda zaradi svojih pisanih barv ali zaradi tistega vzdušja, ki kar kliče po meditaciji, pred dišečim zeliščnim čajem, medtem ko misli kar letijo. November, poln meglic in deževnih dni, pa tudi pomarančnih buč in vonjav po toplih zeliščnih čajih s poetičnimi imeni, je že skoraj mimo. Zame je bil to vedno mesec, v katerem si želim brati knjige s strašljivo vsebino; ali pa brskati po zgodbah o duhovih, hišah z duhovi ali celo uživati v dogodkih v ameriških vaseh, kjer se materializirajo grozeče figure. In z eno nogo sem res že tam. Potem se zaljubim v nekoliko zbledele, zamolkle barve, ki spominjajo na star film, ki se zelo počasi odvija, da resnično uživaš v vsakem kadru, kot bi se življenje po svoje ustavilo. Doma prižgem lučke, že voham praznike in z nasmehom skoraj vsak dan znova pečem piškote. In nekako je tako, da je vse na svojem mestu.
Objem.
