Kaj nas uči jesen? Da moramo opustiti stvari, ki nas ne hranijo več. Da je v melanholiji pretresljiva lepota. Da moramo najti pogum, da dovolimo suhemu listju, da odpade, sploh takrat, ko želimo obrniti stran, četudi bo veja ostala gola in hladna, a hkrati pripravljena na nove zgodbe. Z rezanjem suhih vej spet vidiš nebo in nekega dne, nedaleč stran, bodo lahko zrasli novi poganjki. Naučiti se opustiti pomeni, da imamo potencial, da se premikamo z naravnim tokom in ritmom življenja, ki se mu ljudje pogosto upiramo. Velika dihotomija našega obstoja je, da je naš naravni instinkt kot človeška bitja, da se upiramo spremembam, v resnici pa je marsikdaj prav sprememba tista, ki jo zelo potrebujemo. Zamisel odpuščanja je v resnici samo proces nenehnega predajanja temu, kar se že dogaja, s čimer si ustvarimo možnost uživanja miru, pa tudi najmanjšega trpljenja. Kot je nekoč povedal Lao Ce:
Če se zavedamo, da se vse stvari spreminjajo, ne bomo poskušali ničesar zadržati.
Spuščanje je preprosto opuščanje tistega, kar je že na izhodu, sledenje »toku«. Narava, kot vedno, daje najboljše življenjske nasvete. Jesen nam pokaže, kako lepo se je prepustiti.Želim vam čudovit četrtek.
