Nekatere ženske ne hodimo po svetu kot vse druge. S seboj nosimo nekaj starega, globokega in neskončno modrega. Nekateri temu rečejo intuicija, drugi šesti čut. Jaz pa verjamem, da je to dediščina – tihi šepet naših prednic, čarovnic, ki so nekoč hodile bose po travi, z rokami nabirale zelišča in s pogledom brale svetove.
Nekatere med nami preprosto vemo. Brez dokazov, brez razlag.
Čutimo, kdaj bo nekdo potrkal na vrata, kdaj bo padel dež in kdaj je čas, da rečemo ne. V našem svetu logika ne velja vedno, saj nas vodi nekaj večjega – notranji kompas, ki ga ni mogoče razložiti, a nas nikoli ne razočara.
Kako prepoznaš, da si potomka čarovnic?
1. Močno si povezana z naravo.
Narava ni zate le ozadje vsakdana, temveč prostor miru, moči in navdiha. Rada si bosonoga, čutiš moč dreves, slišiš glasove vetra in se pogovarjaš z luno.
2. Imaš močno intuicijo.
Veš, kaj se bo zgodilo, še preden se zgodi. Včasih sanjaš stvari, ki se potem uresničijo. Včasih te nekaj vodi, in če temu slediš, se stvari čarobno sestavijo.
3. Verjameš v moč energij.
Ljudje ti pogosto pravijo, da “bereš” prostor. Začutiš napetost, veselje, žalost – vse, še preden ti kdo kaj pove. Tvoja čutnost ni šibkost, ampak darilo.
4. Imaš občutek za rituale.
Morda si že kot deklica pripravljala “čarobne napitke” iz cvetja, danes pa v tvojem življenju obstajajo mali obredi: meditacija ob svečah, zapisovanje želja ob polni luni, priprava zeliščnega čaja s pomenom.
5. Si drugačna – in tega se ne sramuješ.
Včasih si bila morda tiha, odmaknjena, pa ne zato, ker bi bila šibka. Temveč zato, ker si videla več, čutila globlje in hodila po poti, ki je niso vsi razumeli.
Čarovnica danes
Sodobna čarovnica ne potrebuje metle ali črne mačke (čeprav, roko na srce, mačke vedno nekaj vedo). Dovolj je njena moč – tista, ki zdravi s prisotnostjo, dviga z besedami in navdihuje z zgledom. Ona je mati, sestra, zdravilka, voditeljica. V njej se skriva starodavna modrost, ki kljub stoletjem zatiranja ni nikoli ugasnila.
Nosimo jo v krvi, v spominih, v zgodbah naših babic. Vsakič, ko zaupamo sebi bolj kot svetu. Ko si vzamemo čas za tišino. Ko verjamemo v moč ljubezni in nežnosti. Ko zdravimo z dotikom ali pa le s pogledom. Takrat čaramo.
Zakaj je to pomembno?
Ker smo dolgo pozabljale, kdo smo. Ker nas je svet učil, da moramo biti tiho, majhne, neopazne. A čarovnice niso nikoli bile take. Bile so pogumne, nežne in nevarne – v najboljšem smislu. Nevarne za svet, ki se boji moči ženske, ki ve, kaj je.
Zato danes pišem ta članek.
Da te spomnim: če v sebi čutiš nekaj drugačnega, magičnega – to nisi ti “čudna”. To si ti prava. In nisi sama.
Svet se počasi prebuja, in čarovnice se vračajo. Ne, nikoli nismo zares odšle.
