Te dni me srce vleče v gozd – v tisto zeleno kraljestvo tišine in miru, kjer narava diha z menoj. Uživam v vsakem trenutku, ko me obdaja mehka svetloba spomladanskega sonca, ko šelestenje listja postane pesem in ko zrak zadiši po zemlji, mahu in svežini. Narava je postala prijazna, skoraj nežna, kot bi vedela, da jo potrebujem. In prav zdaj, v tem čudovitem prehodu med toplino in hladom, najdem svoj notranji mir.
Priznam, da se že neskončno veselim prihajajočega srečanja z vami v gozdu. Vem, da bo to nekaj posebnega – trenutek, ko se bomo povezale, ne le druga z drugo, ampak tudi z naravo. Vem, da bomo dihale enako energijo, polno življenja, prebujenja in tihega veselja. Gozd ima to čarobno sposobnost, da nas prizemlji in obenem dvigne. Prebudi tisto, na kar v vsakdanjem vrvežu pogosto pozabimo: iskrenost, preprostost, hvaležnost.
Pripravljam se na ta dan z veliko radostjo v srcu. Veselim se objemov, pogovorov, smeha in tišine. Veselim se pogleda v oči, ki bodo žarele v istem ritmu, kot žari narava. In vem, da nas bo prav ta čudovita energija prebudila, vsako na svoj način – v srcu, v mislih, v telesu.
Se vidimo kmalu – tam, kjer drevesa šepetajo, sonce poboža in srce najde svoj dom.
