Bolečina je tihi zaveznik

Tako se je začelo:

Sedi z njo. Namesto da jo popiješ stran, pokadiš stran, prespiš stran, poješ stran ali od nje pobegneš. Sedi z njo. Zdravljenje se zgodi skozi čutenje. Sedi z njo.

Te besede – mehke, tihe, a neverjetno močne – nosijo s sabo resnico, ki se je večina med nami dolgo izogiba. Resnico, ki ne bo nikoli na naslovnici hitre samopomoči ali “instant rešitev” sodobnega časa. Ker resnica je težka. In ena najbolj bolečih, a osvobajajočih resnic v življenju je ta: ni poti okoli bolečine, je samo pot skozi njo.

Ko se bolečina pojavi – kako hitro jo želimo pregnati

V sodobnem svetu imamo na voljo nešteto načinov bega: alkohol, cigareti, hrana, pretirano delo, socialna omrežja, zabave, nova razmerja, hiter nakup “nečesa, kar nas bo pomirilo”. Karkoli – samo da ne čutimo. Samo da ne sedimo s tistim, kar v nas kriči.

Toda bolečina – še posebej tista globoka, tiha, ki je zlezla v kost in srce – ni nekaj, kar izgine, če jo ignoriramo. Lahko jo potisnemo pod preprogo, toda tam bo čakala. Lahko jo začasno zadušimo, toda vrnila se bo. Z močjo, ki nas lahko zlomi – ali pa preoblikuje.

Sedi z njo – kaj to sploh pomeni?

To pomeni, da prenehaš bežati. Da ji daš prostor, dih, trenutek. Da si dovoliš jokati. Da se sesedeš na tla brez opravičila. Da spustiš kontrolo. Da si priznaš, da te boli. In ko si v bolečini tako globoko, da ne veš več, kje si, pride nova plast – resnica, ranljivost, čistost. In takrat začneš razumeti: bolečina ni tvoj sovražnik. Je tvoja učiteljica.

Zame osebno je ta tema zelo blizu. Šele ko sem bila “v slabi koži” – v trenutkih, ko nisem vedela več, kako naprej – sem dojela, da se bolečina ne premakne, če je ne pogledam v oči. Gre za proces, kjer ji stopiš naproti, jo prepoznaš, razčleniš, vprašaš: »Od kod prihajaš? Kaj mi želiš povedati? Kaj me učiš?«

In ko jo toliko razčleniš, ko ji s časom odvzameš strah, postane tvoja prijateljica. Nenadoma ni več nekaj zunanjega, kar te ogroža. Postane nekaj notranjega – del tvoje poti, tvoje rasti. Del tebe.

Zdravljenje se zgodi skozi čutenje

To je ključ. Brez čutenja ni celjenja. Zdravljenje ne pride, ko ignoriraš. Pride, ko si dovoliš zares čutiti. Ko telo trese, ko srce razbija, ko ne veš več, kdo si – tam je zdravilna moč. Čutenje je most med tem, kjer si, in tem, kamor želiš priti.

Ampak naj bo jasno – to je izredno težko. Sedeti z bolečino pomeni, da si ranljiv, da si gol pred sabo, brez mask. Da si pripravljen iti tja, kamor si si dolga leta prepovedoval iti. Ampak ko greš – greš z namenom. In se vrneš močnejši, bolj celovit, bolj resničen.

Bolečina kot preobrazba

Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo, svojo senco, svoj notranji boj. In vendar je ravno ta temna noč duše tista, ki rojeva novo svetlobo. Če ji dovolimo. Če si priznamo. Če sedimo z njo.

V tem tihem čutenju se zgodi alkimija: žalost postane nežnost, jeza postane moč, izguba postane prostor za novo. In to ni proces enega večera. Je življenjska praksa. Ne nekaj, kar “odkljukaš”, temveč nekaj, kar objameš – znova in znova.

Kako začeti?

• Ustavi se. V resnici. Ugasni telefon. Zapri vrata. Ostani z občutki.
• Zapiši. Piši vse, kar čutiš. Ne cenzuriraj se. Dovoli, da papir postane tvoj zaveznik.
• Jokaj. Jokanje ni šibkost. Je očiščenje. Je izpustitev.
• Povej si resnico. Brez olepševanja. Povej si, kaj te boli, zakaj, kje.
• Poišči podporo. Biti s seboj ne pomeni biti sam. Terapevt, prijatelj, dnevnik – išči varne prostore.
• Ponovi. Enkrat ne bo dovolj. A vsakič, ko sedeš s svojo bolečino, narediš korak k celjenju.

Bolečina pogosto predstavlja vrata. In skozi ta vrata stopimo takrat, ko si dovolimo, da nas nekaj zlomi – zato, da bi se sestavili na novo. Vsakič, ko si dovolimo čutiti, se zdravimo. Vsakič, ko ne bežimo, temveč sedimo – gradimo nov most do sebe.

Naj bo to tvoje povabilo – k temu, da se nehaš boriti proti tistemu, kar te boli, in začneš poslušati. Ker tam, v tihoti občutkov, je resnična svoboda.

Sedi z njo. Znova. In znova. In znova.