Čeprav jo nosim dobro, to še ne pomeni, da ni težka. Ta misel me spremlja vedno znova, kot šepet, ki me opominja, da za nasmehi in tihimi pogledi pogosto ležijo svetovi, ki jih drugi ne slutijo. Ljudje okoli nas vidijo le površino – urejen obraz, mirno hojo, zunanjo moč. A v resnici vsak od nas nosi svojo skrivno prtljago, ki zna biti težka, pa čeprav jo prenašamo z gracioznostjo.
Moč se ne meri v tem, da bremena ni. Moč se kaže v tem, da znamo z njim dihati. Da ga ne potiskamo proč, ampak ga sprejmemo kot del sebe. Da gremo naprej, čeprav nas vleče nazaj. In da kljub teži še vedno zmoremo reči: »Živim.«
Ob takih mislih me vedno znova preplavi hvaležnost. Kolikokrat sem si v preteklosti želela točno tega, kar danes imam? Takrat se je zdelo tako daleč, skoraj nemogoče, a zdaj živim v trenutkih, ki so bili nekoč moje sanje. In čeprav življenje ni popolno, čeprav me kdaj preizkuša, vem, da sem obdana z darovi. Hvaležnost mi pomaga, da breme ni več sovražnik, temveč tiha učiteljica.
Včasih pa začutim še nekaj drugega – nenavaden klic. Mesto, ki me privlači brez razloga. Kraj, ki se mi zdi domač, čeprav ga še nisem nikoli obiskala. Kot da bi bil del mene že tam, kot bi vse že vedela. Verjamem, da so to znamenja duše, da me kličejo poti, ki mi bodo razkrile nov del moje zgodbe. Ko jim sledim, se zdi, kot da sem končno na pravem mestu, kot da sem prispela domov, četudi sem šele prišla. Tako se življenje odvija kot čudovit preplet: na eni strani težo, ki nas uči potrpežljivosti, na drugi strani hvaležnost, ki mehča srce. Na eni strani skrivnosti, ki nas včasih bolijo, na drugi strani neznani kraji, ki nas kličejo in nam prinašajo novo svetlobo.
Morda resnična modrost ni v tem, da težo odložimo, ampak da jo znamo nositi, ne da bi izgubili občutek za lepoto. Da si dovolimo videti sončni zahod tudi z utrujenimi očmi. Da slišimo šepet svoje duše, čeprav je svet hrupen. Da se spomnimo – nismo tukaj, da bi bili popolni, ampak da bi bili resnični.
In prav v tem je čar: hoditi naprej s srcem, ki ostaja mehko, tudi kadar je težko. V tem je moč, ki ne potrebuje dokazovanja. In v tem je mir, ki ga lahko začutimo le, ko sprejmemo vse plati svojega popotovanja. Vsak nov dan je vaja iz sočutja – najprej zase, nato za druge. Popotovanje ni lahko, a ravno zato je globoko: notranji glas je intuicija, ki nas ne vodi v bližnjice, ampak v resnico – včasih neudobno, a vedno osvobajajoče. V sebi skrivamo modrost, da se največje lekcije rodijo iz nežnosti, ne borbe. Pot je v sprejemanju ciklov: da je vsak poraz nauk, vsaka solza pot do jasnine, vsaka nova pomlad povabilo, da še enkrat verjamemo vase.
Drage balke, naj vas danes spremlja zavedanje, da prav v tem trenutku, sredi vseh vsakdanjih skrbi in malih zmag, nosite v sebi sveto iskro, dom, ki nas nikdar ne zapusti.
