Oktober. Mesec, ki ga nosim v srcu kot starodavno skrivnost, ovito v meglo in šepet vetra.
Zame je to čas čarovnic, ko zrak diši po dimu, mokri zemlji in spominih davnih časov.
Noči postanejo daljše, tihe in temne, in prav v tej temi se začne prebujati resnična svetloba – tista notranja, ki nas vodi k sebi.
Oktober je klic introspekcije, ko se svet zunaj umirja in nas vabi, da zaslišimo svoje lastne misli.
Listje pada kot simbol prepuščanja, kot povabilo, da tudi mi odložimo vse, kar nas več ne hrani. Zemlja diha globlje, korenine se širijo, in človek se na nek način vrača k prvinskemu bistvu – k sebi, k svojemu jedru.
To je mesec skrivnosti, tišine in čarobne teme, ki ni nikoli strašljiva, temveč zdravilna. Ko se nebo zatemni in luna osvetli pot, se zdi, da se vsa narava spremeni v oltar. V oktobru je vsak korak po rosni travi in vsak dih hladnega zraka kot majhen obred.
To je čas, ko se svet spremeni v mistično pravljico in ko srce končno sliši svoj lasten utrip.
Oktober – moja osebna magija, moj temni biser.
