Na to zgodbo sem naletela čisto po naključju, v enem od tistih trenutkov, ko ne iščeš ničesar posebnega, pa te nekaj vseeno najde. Prebrala sem jo hitro, skoraj mimogrede, potem pa sem se morala ustaviti. In razmišljati. Dolgo. Ker včasih zgodbe ne pridejo zato, da bi nas zabavale, ampak zato, da bi nam nežno – ali pa zelo jasno – nastavile ogledalo. Gre za staro budistično zgodbo, ki jo pogosto pripoveduje Pema Chödrön. Zgodbo o tigrih. In o jagodi.
Zgodba
Ženska hodi po gozdu, nenadoma se za njo pojavi tiger. V strahu začne bežati, srce ji razbija, telo reagira nagonsko. Pride do prepada in se v zadnjem trenutku prime za liano, ki visi čez rob. Obvisi v zraku. Ko pogleda navzgor, vidi, da jo zgoraj še vedno čaka tiger. Ko pogleda navzdol, jo spodaj čaka drug tiger. Kot da to še ni dovolj, opazi, da liano, ki jo drži pri življenju, počasi grizeta dve miši – ena bela in ena črna. Dan in noč. Čas. In potem… ob strani prepada zagleda jagodo. Rdečo, zrelo, popolno. Ženska jo vzame, jo da v usta in jo do konca uživa. In jagoda je neverjetno sladka.
Psihologija zgodbe: zakaj nas tako zadene
Ta zgodba je neprijetna, ker ni pobega, ni rešitve, ni srečnega konca v klasičnem smislu. In prav zato je tako resnična. Tigri so naše skrbi, strahovi, bolečina, izgube, negotovosti. Vse tisto, čemur se v življenju ne moremo izogniti. En tiger v preteklosti, drugi v prihodnosti. Miši so čas. Neusmiljen, tih, vztrajen. Vedno grize. Liana je naše življenje. Krhko in začasno, ne glede na to, koliko si želimo nadzora. In jagoda? Jagoda je ta trenutek. Psihološko gledano večino časa živimo bodisi v strahu pred tem, kar prihaja, bodisi v obžalovanju tega, kar je bilo. Naše misli so nenehno nekje drugje. A telo je tukaj. Življenje se dogaja zdaj. In vmes – skoraj neopazno – rastejo jagode.
Duhovno sporočilo: prisotnost brez iluzij
Pema Chödrön s to zgodbo ne govori o pozitivnem razmišljanju. Ne pravi, da bo vse v redu. Ne zanika tigrov. Govori o nečem veliko globljem: o prisotnosti kljub vsemu. To je duhovnost brez olepševanja. Brez pobega. Brez iluzije, da bomo nekoč “končno mirni”, ko bo vse rešeno. Ker nikoli ne bo. Mir ni stanje brez tigrov.
Mir je sposobnost, da v njihovi prisotnosti še vedno okusimo jagodo.
Jagode so povsod, če jih le znamo videti
To je del zgodbe, ki me je najbolj nagovoril.
Jagode niso velike stvari. Niso prelomni dogodki. Niso popolna življenja.
Jagode so: jutranja svetloba na mizi, topel požirek kave, smeh brez razloga, trenutek tišine, občutek, da si za hip doma v sebi.
Jagode so majhne. A resnične. In pogosto jih ne vidimo, ker so naše misli preveč zaposlene s tigri.
Kaj če bi si dovolili okusiti?
Ne gre za to, da bi ignorirali strah, bolečino ali negotovost. Gre za to, da jim ne dovolimo, da nam vzamejo vse. Življenje je krhko. Čas teče. Ne vemo, kaj bo jutri. Ampak danes… danes je morda jagoda. In če jo že imamo pred seboj, zakaj je ne bi vsaj poskusili? Ta zgodba me je spomnila, da ni treba čakati na popoln trenutek, da bi živeli.
Popoln trenutek ne obstaja. Obstaja pa ta trenutek.
In v njem – če imamo srečo in dovolj poguma, da pogledamo – rastejo jagode.
1 Comments
Krasno