Življenje ima nenavadno navado, da ga ves čas prestavljamo. Ko bom imela več časa. Ko bodo otroci večji. Ko bo manj dela. Ko bom zaslužila dovolj. Ko bom shujšala. Ko bo pravi trenutek. Vedno obstaja neki »potem«, ki mu pripisujemo skoraj čarobno moč. Prepričani smo, da bo prav tam življenje postalo lažje, lepše in bolj naše.
A resnica je veliko bolj preprosta. Življenje se ne zgodi takrat. Dogaja se zdaj.
Koliko lepih stvari ostane neizrečenih, ker mislimo, da bomo imeli še priložnost. Kolikokrat ne pokličemo človeka, na katerega mislimo, ker bomo to storili jutri. Kolikokrat odložimo potovanje, knjigo, sprehod ali srečanje, ker se nam danes zdi, da je pomembnejše dokončati še eno nalogo. In potem se nekega dne ozremo nazaj ter ugotovimo, da smo bili ves čas zaposleni s pripravami na življenje, namesto da bi ga živeli.
Pri tem ne gre za velike sanje. Te naj seveda ostanejo. Gre za drobne odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan. Ali bomo med kosilom res prisotni ali bomo z mislimi že pri naslednji obveznosti. Ali bomo zvečer sedli na balkon in opazovali sončni zahod ali pa bomo še zadnjič preverili elektronsko pošto. Ali bomo otroku prisluhnili do konca ali pa bomo že med njegovim pripovedovanjem razmišljali o tem, kaj vse nas še čaka.
Včasih se zdi, da živimo v prepričanju, da so pomembni samo veliki trenutki. Rojstni dnevi z okroglimi številkami, poroke, napredovanja, velika potovanja in pomembni mejniki. Toda življenje je veliko bolj skromno. Večino časa je oblečeno v navaden ponedeljek, v jutranjo kavo, v kratek pogovor s sosedo, v smeh, ki ga nihče ni načrtoval. Če čakamo samo na velike dogodke, bomo spregledali skoraj vse.
Morda zato starejši ljudje tako pogosto govorijo o stvareh, ki so se nam včasih zdele nepomembne. Spomnijo se vonja babičine kuhinje, očetovih rok, ki so jih držale med hojo, poletnih neviht, dolgih večerov na vrtu in občutka, da je bila vsa družina skupaj. Redko govorijo o tem, koliko ur so preživeli v službi ali koliko stvari so kupili. Čas očitno zelo dobro ve, kaj je vredno ohraniti. Morda bi se zato morali večkrat vprašati, kaj bomo od današnjega dne odnesli s seboj čez deset ali dvajset let. Bo to še ena opravljena naloga ali občutek, da smo si vzeli čas za človeka, ki nas je potreboval? Bo to popolno pospravljeno stanovanje ali večer, ko smo se od srca nasmejali? Bo to še ena stvar na seznamu ali spomin, ki bo ostal z nami?
Nihče od nas ne ve, koliko časa mu je namenjenega. To ni žalostna misel, ampak osvobajajoča. Spomni nas, da ni treba čakati na popolne okoliščine, da bi začeli živeti bolj polno. Ni treba, da je vse urejeno. Ni treba, da imamo vse odgovore. Dovolj je, da se zavemo, da je ta trenutek edini, ki ga zares imamo. Morda je prav zato najlepše darilo, ki si ga lahko podarimo, to, da nehamo odlagati življenje. Da povemo, kar čutimo. Da obiščemo ljudi, ki jih imamo radi. Da si vzamemo čas za stvari, ki hranijo dušo, ne le koledarja. In da se ob koncu dneva ne vprašamo samo, kaj vse smo naredili, ampak tudi, ali smo ta dan zares doživeli.
Kajti življenje nima navade čakati. Ne ustavi se, dokler nismo pripravljeni. Tiho teče naprej, dan za dnem. Vprašanje je le, ali bomo hodili z njim ali pa ga bomo še naprej opazovali skozi okno in si govorili, da bomo začeli živeti jutri.