Včasih se zjutraj zbudimo in je naša prva misel vse, kar moramo narediti. Telefon, sporočila, obveznosti, sestanki, opravki, ljudje, ki čakajo na naš odgovor, in tisti občutek, da moramo dan začeti čim prej, še preden smo ga zares začele živeti. Tako hitro se prestavimo v naslednjo nalogo, naslednjo uro in naslednji problem, da skoraj pozabimo na nekaj zelo preprostega: da smo se zjutraj sploh zbudile. Da dihamo, da lahko odpremo oči, vstajamo, mislimo, čutimo, ljubimo, se pogovarjamo, izbiramo in ponovno začnemo. Prav v tem je ena najtišjih oblik bogastva, ki jo imamo, a jo zaradi njene vsakdanjosti skoraj vedno spregledamo.
Hvaležnost se nam pogosto zdi kot nekaj, kar pride na vrsto šele takrat, ko se zgodi nekaj velikega. Ko se uresniči želja, ko dobimo dobro novico, ko se nekaj končno postavi na svoje mesto. A morda je njena prava moč prav v tem, da se naučimo prepoznati vrednost tudi v stvareh, ki se nam zdijo tako samoumevne, da jih sploh ne opazimo več. V tem, da zjutraj za trenutek ne pogledamo, kaj nam manjka, ampak kaj je še vedno tukaj. Ne zato, da bi si dopovedovale, da je vse popolno, ampak zato, da težavam ne dovolimo, da zavzamejo ves prostor, ki ga imamo v sebi.
Kajti vedno bo obstajalo nekaj, kar ni tako, kot bi si želele. Nek odnos, ki nas boli, načrt, ki se ni izšel, negotovost glede prihodnosti, vprašanje, na katerega še nimamo odgovora. Če bomo svoj pogled vedno usmerjale samo v tisto, česar nimamo, bo tudi v najbolj lepem obdobju našega življenja obstajal razlog za nezadovoljstvo. Toda če se za trenutek ustavimo in pogledamo nekoliko drugače, lahko opazimo, da poleg vsega, kar nas skrbi, obstaja tudi življenje, ki se dogaja prav zdaj. Obstaja jutro. Obstaja naše telo, ki nas je pripeljalo do tega trenutka. Obstajajo ljudje, ki jih lahko pokličemo. Obstajajo spomini, ki jih nosimo s seboj, in možnost, da ustvarimo nove. Obstaja še en dan, ki ga nismo dobile zato, ker smo si ga zaslužile, ampak preprosto zato, ker smo ga prejele.
Morda je prav zato tako dragoceno, da se občasno vprašamo, kako bi živeli, če bi se zavedali, da tisto, kar danes jemljemo za samoumevno, nekoč morda ne bo več del našega vsakdana. Kako bi pogledale na jutranjo svetlobo skozi okno, če bi vedele, da je ne bomo videle vedno? Kako bi poslušale glas osebe, ki jo imamo rade, če bi se zavedale, kako dragoceno je, da jo lahko še vedno pokličemo? Kako drugače bi doživljale povsem običajen dan, če bi razumele, da njegova običajnost pravzaprav ni tako običajna?
To ne pomeni, da moramo živeti v strahu pred izgubo ali da moramo biti ves čas hvaležne za vsako stvar, tudi takrat, ko nam je težko. Hvaležnost ni zanikanje žalosti, jeze ali razočaranja. Ni prisila, da moramo v vsaki bolečini najti nekaj lepega. Je samo sposobnost, da ob vsem, kar boli, še vedno opazimo tudi tisto, kar obstaja. Da lahko priznamo, da nam je težko, in hkrati vemo, da življenje ni sestavljeno samo iz tega trenutka.
Morda se zato lepota hvaležnosti skriva prav v njeni preprostosti. Ne potrebuje posebnega rituala, popolnega jutra ali velikih besed. Lahko se začne še preden pogledamo na telefon, ko nekaj trenutkov samo ležimo v postelji in se zavemo svojega dihanja. Lahko pomislimo na tri stvari, ki jih imamo, pa jih običajno ne opazimo. Na človeka, ki je bil včeraj prijazen do nas. Na možnost, da se učimo. Na dom, v katerega se lahko vrnemo. Na telo, ki nam omogoča, da hodimo, plešemo, objemamo, potujemo. Na nekaj tako majhnega, kot je jutranja kava, in na nekaj tako velikega, kot je možnost, da danes še enkrat izberemo, kako želimo živeti.
In morda bi bilo lepo, če bi dan začele prav tam. Ne pri vsem, kar moramo, ampak pri vsem, kar lahko. Ne pri seznamu obveznosti, ampak pri zavedanju, da imamo še en dan, v katerem lahko nekaj spremenimo, nekomu povemo, da ga imamo rade, naredimo korak v smeri nečesa, kar nam je pomembno, ali pa si preprosto dovolimo biti tam, kjer smo. Kajti življenje se zelo pogosto skriva v stvareh, za katere mislimo, da bodo trajale večno. V jutrih, ki se ponavljajo. V pogovorih, ki jih imamo za samoumevne. V ljudeh, ki so vedno tam. V telesu, ki mu posvečamo pozornost šele, ko nas začne opozarjati nase. V možnostih, ki jih opazimo šele takrat, ko jih izgubimo. In prav zato včasih ne potrebujemo več od življenja, ampak ga moramo samo nekoliko bolj zares opaziti.
Ko se zjutraj zbudiš, ti ni treba takoj vedeti, kako boš rešila vse, kar te čaka. Ni ti treba imeti popolnega načrta, biti najboljša različica sebe ali imeti odgovora na vsa vprašanja. Dovolj je, da za trenutek obstaneš in se spomniš, da je že samo dejstvo, da si tukaj, nekaj velikega. Morda je prav to najlepši začetek dneva: ne vprašati se najprej, kaj vse moram danes doseči, ampak za trenutek pomisliti, kakšen privilegij je, da lahko danes sploh živim.
In potem vstati. Počasi. Z odprtimi očmi. Z zavedanjem, da običajen dan ni nekaj majhnega. Je življenje samo, v svoji najbolj tihi in vsakdanji obliki.