Roza bo rešila svet

Morda se bo komu zdelo nekoliko naivno, da bi lahko svet rešila roza barva. Pravzaprav je to precej zabavna ideja, če pomislimo, koliko stvari smo ženskam skozi zgodovino že zapakirali v roza. Roza oblačila, roza igračke, roza princeske, roza dodatki in vse mogoče različice sporočila, da naj bomo predvsem prikupne, nežne in lepo vzgojene. Kot da je bila naša glavna življenjska naloga ugajati. No, mogoče je čas, da roza dobi novo službo.

Meni je všeč misel, da bi roza lahko postala barva ženske moči.

Ne tiste moči, pri kateri moraš postati glasnejša od vseh okoli sebe, hoditi naokoli s komolci naprej in dokazovati, da si boljša od moških. Prav nasprotno. Govorim o tisti tihi, zelo konkretni moči, ki jo ženske poznamo že od nekdaj. Moči, da vstaneš, ko si utrujena. Da začneš znova, ko se nekaj konča. Da poskrbiš za druge, a se nekega dne vendarle spomniš, da moraš poskrbeti tudi zase. Da rečeš »ne«, čeprav si vse življenje poslušala, da je lepo dekle prijazno. In predvsem o moči, da si končno dovoliš reči: »Tudi jaz sem pomembna.«

Ženske smo neverjetno dobro natrenirane v tem, da zmoremo vse. Zjutraj organiziramo življenje, čez dan rešujemo težave, vmes odgovorimo na sto sporočil, vemo, kdo ima rojstni dan, kaj je treba kupiti, kdo je lačen, kdo je užaljen in kdo je pozabil na sestanek. Zvečer pa se še vprašamo, ali smo bile dovolj dobre. Morda je čas, da ta naš znameniti talent za »zmorem vse« nekoliko nadgradimo. Ne tako, da prevzamemo še več, ampak tako, da se začnemo spraševati, zakaj bi morale vse sploh nositi same.

Kajti prava moč žensk ni v tem, da vsaka zase junaško rešuje svet. Prava moč je v tem, da se pogledamo, si priznamo, da smo utrujene, in si pomagamo.

Da ne gledamo druga na drugo kot na konkurenco, ampak kot na zaveznice. Da znamo reči drugi ženski: »Pojdi, poskusi, jaz verjamem vate.« In da potem ona nekoč isto reče nam. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi ženske svojo energijo, ki jo pogosto porabimo za primerjanje, dvome, opravljanje in vprašanja, ali smo dovolj lepe, dovolj uspešne, dovolj mlade, dovolj vitke ali dovolj karkoli že, preusmerile v to, da bi druga drugi pomagale rasti. To bi bila precej resna revolucija. In zelo verjetno bi bila še vedno videti čudovito.

Zato mi je roza všeč. Ne zaradi barve same, ampak zaradi ironije.

Ker je bilo nekaj, kar je bilo dolgo namenjeno temu, da nas naredi ljubke, mogoče uporabiti kot simbol tega, da smo lahko tudi odločne. Lahko imamo roza nohte in zelo jasne meje. Lahko nosimo roza obleko in vodimo podjetje. Lahko smo nežne in hkrati popolnoma nepopustljive tam, kjer je treba. Lahko jočemo, se smejimo, dvomimo vase, naredimo napako in vseeno nadaljujemo. Ni nam treba izbirati med ženstvenostjo in močjo, kot da sta to dve stvari, ki se med seboj izključujeta.

Morda torej sveta res ne bo rešila roza barva. Ampak ženske, ki se bodo odločile, da se bodo vzele v svoje roke, ga lahko spremenijo. Ženske, ki bodo znale uporabiti svoj glas, svoje znanje, svojo ustvarjalnost in svojo odločnost. Ženske, ki ne bodo več čakale, da jih nekdo povabi za mizo, ampak bodo preprosto prišle in se usedle. Ženske, ki bodo znale reči »dovolj« in tudi »zakaj pa ne?«. Ženske, ki bodo podprle mlajše od sebe, stopile ob stran tisti, ki trenutno nima dovolj poguma, in brez slabe vesti zahtevale prostor, ki jim pripada.

In če bomo pri tem oblekle kaj roza, toliko bolje. Saj veste, če že spreminjamo svet, ga lahko naredimo tudi malo lepšega.

In čeprav se sliši malce preveč optimistično, verjamem, da je prav optimizem danes ena najbolj upornih oblik poguma. Verjeti, da lahko nekaj naredimo drugače, je prvi korak. Drugi je, da se tega lotimo. Tretji pa, da se pri tem ne pozabimo malo nasmejati. Konec koncev smo ženske že marsikaj preživele. Mislim, da si lahko privoščimo tudi rešiti svet. Po možnosti v roza.