Pred kratkim sem prejela pismo naše bralke Petre, stare 64 let, ki me je s svojim vprašanjem ustavila nekoliko dlje, kot sem pričakovala. Petra piše, da je v zadnjih letih začela čutiti nenavaden občutek, kot da je obstala nekje vmes – med življenjem, ki ga je živela nekoč, in predstavo o tem, kako naj bi bilo videti življenje ženske njenih let danes.
»Zdi se mi, da ne najdem več svojega prostora na svetu,« mi je napisala. »Kot bi bila prestara za stvari, ki sem jih brez težav počela še pred petimi leti, in hkrati premlada za to, da bi se začela obnašati kot babica, ki samo čaka, da mine dan. Še vedno si želim potovati, lepo se obleči, iti na večerjo, spoznati nove ljudi, se zaljubiti, če bi se zgodilo, in početi stvari, ki me veselijo. Po drugi strani pa imam občutek, da se moram pri svojih letih že nekoliko umakniti. Kaj mi svetujete?«
Petra, morda vas bo presenetilo, toda mislim, da vaš problem ni v tem, da ne veste, kam spadate. Morda je težava prav v tem, da iščete prostor, ki naj bi vam ga nekdo določil glede na vaša leta. Pri šestdesetih, sedemdesetih ali kateremkoli drugem obdobju življenja se namreč zelo hitro zgodi, da začnemo razmišljati v kategorijah, ki so jih ustvarili drugi. Kaj je primerno za žensko pri določeni starosti? Kako naj se oblači? Kam naj hodi? Kaj naj si želi? Kdaj je še čas za nove začetke in kdaj naj bi se človek že nekoliko umiril? Težava je, da življenje nima tako urejenega urnika.
Morda je ena največjih zmot o staranju prav ta, da moramo z leti postati manj radovedni, manj igrivi, manj ambiciozni in manj zainteresirani za svet okoli sebe. Kot da obstaja trenutek, ko bi morali svojo osebnost nekoliko utišati in se začeti obnašati tako, kot od nas pričakuje določena številka.
Toda 64 let ni osebnost. Je samo številka. In če ste bili pred petimi leti ženska, ki je rada potovala, hodila na koncerte, se lepo oblekla, spoznavala nove ljudi, začela kakšen nov projekt ali si preprosto dovolila biti spontana, ni nobenega razloga, da bi morali danes vse to opustiti samo zato, ker ste starejši. Seveda se lahko nekatere stvari spremenijo. Morda si danes želite več miru kot nekoč, drugačne družbe, počasnejših potovanj ali več časa zase. Toda to ni umik iz življenja. To je življenje, ki se je prilagodilo vam. In tu je morda pomembna razlika: ni vam treba postati mlajša različica sebe. Prav tako vam ni treba igrati starejše različice sebe.
Lahko postanete nova različica sebe.
To je nekaj, kar pogosto pozabimo. Ko govorimo o osebni rasti, se velikokrat obnašamo, kot da moramo nenehno postajati boljši, bolj urejeni, bolj disciplinirani, bolj uspešni in nekako bolj popolni. Toda v resnici je včasih najlepša oblika osebne rasti veliko bolj tiha. Gre za to, da začnemo bolje razumeti, kdo smo danes, kaj nam je pomembno in česa ne želimo več početi samo zato, ker smo nekoč mislili, da moramo.
Morda je čas, da se vprašate: Če mi nihče ne bi povedal, kako naj bi se obnašala pri 64 letih, kako bi pravzaprav želela živeti? Bi se lepše oblekli? Potem se lepo oblecite. Bi šli sami na potovanje? Zakaj ne? Bi se naučili novega jezika, začeli plesati, obiskovati tečaj keramike, se vpisali na fakulteto, odprli majhno podjetje, se preselili, se zaljubili ali si ustvarili nov krog prijateljev? Nobena od teh stvari nima roka trajanja. In če vas kdo pri tem pogleda nekoliko presenečeno, naj bo to njegov problem, ne vaš. Hkrati pa bi Petri svetovala tudi nekaj drugega: ne poskušajte dokazovati, da ste še vedno mladi. Tudi to je lahko past.
Ni vam treba nositi stvari, ki jih ne marate, samo zato, da bi pokazali, da ste “mladi po duši”. Ni vam treba slediti vsakemu trendu, obiskovati vseh zabav ali se pretvarjati, da vas ne zanimajo mir, domačnost in počasnejši dnevi. Če si želite popoldneva s knjigo, je to prav tako legitimno kot večer v mestu. Če želite potovati, potujte. Če želite ostati doma, ostanite doma.
Bistvo ni v tem, da bi dokazovali, da niste stari. Bistvo je, da si dovolite biti točno toliko stari, kolikor ste – in hkrati popolnoma živi.
Morda je prav to obdobje življenja čas, ko lahko končno nehate igrati različne vloge. Ni vam več treba ugajati vsem, vzdrževati odnosov, ki vas izčrpavajo, sprejemati vsakega povabila ali se opravičevati za svoje želje. Z leti lahko pride nekaj, česar pri dvajsetih pogosto še nimamo: sposobnost, da bolje ločimo med tem, kar si želimo, in tem, kar se od nas pričakuje. In Petra, morda je to vaš naslednji začetek.
Ne iščite svojega prostora v svetu tako, da se sprašujete, kam spadate glede na svojo starost. Poskusite ga ustvariti tako, da se vprašate, kaj vas danes še vedno zanima, kaj vas pomirja, kaj vas navdušuje in ob katerih ljudeh se počutite najbolj podobni sebi. Morda boste ugotovili, da vam ni treba izbirati med tem, da ste “mladi”, in tem, da ste “babica”. Lahko ste 64-letna ženska z vnuki, ki jih obožuje, in hkrati ženska, ki gre zvečer na večerjo, si kupi čudovit plašč, načrtuje potovanje, se smeji do polnoči in se še vedno zaljubi v življenje.
Kajti življenje se ne konča takrat, ko se konča določena različica vas. Včasih se šele takrat začne tista, ki je najbolj vaša.