Moj brat Andrea Effe je umetniški direktor festivala Melodije morja in sonca in, roko na srce, je zame najbolj idealen človek za to vlogo. Pa ne zato, ker je moj brat, daleč od tega, temveč zato, ker ima toliko glasbenega znanja in občutka za glasbenike, da mu je ta vloga preprosto pisana na kožo. Nekaterim so stvari pač položene v zibelko in njihova pot med zvezdami je začrtana.
Z Andreo sva klepetala o Melodijah morja in sonca z željo, da ta festival tudi na moji strani – ki je sicer zelo modno obarvana – spoznate čim bolj globoko in iskreno. Sama sem del tega orjaškega projekta, a sem le majhen člen celotne verige, ki že nekaj mesecev deluje kot eno. Premikamo gore, včasih se malo skregamo, a ves čas dihamo skupaj, smo polni idej in na koncu festivala presrečno utrujeni. Vem, da sem to napisala že stokrat, a sem neizmerno hvaležna za svojo vlogo in srečna, da sem del te zgodbe.
Pa še nekaj moram dodati: festival se je pod taktirko Andree zelo spremenil. Ne znam natančno opisati kako in zakaj, a opažam, da so glasbeniki veliko bolj zadovoljni, vpleteni in se zavedajo, da na odru zasedajo prav posebno mesto. Za nekatere je to le trenutek v življenju, za druge pa prelomnica, ki spremeni vse. Tudi mi v ekipi smo bolj mirni, saj vemo, da so Melodije v čudovitem objemu ljudi, ki ne skrbijo le za glasbo, temveč tudi za vzdušje, temperament in gracioznost festivala, ki mi vsako leto znova zleze globoko pod kožo.
1. Letos Melodije morja in sonca praznujejo že 45. izvedbo. Kaj po tvojem mnenju festivalu omogoča, da po vseh teh desetletjih še vedno ostaja relevanten in nagovarja občinstvo?
Že samo dejstvo, da je ta festival uspešno preživel že 48 let in 45 edicij iz njega naredi posebnost, obenem pa mu daje tehtnost, veljavo in trdnost. “I’m a survior”, so nekoč pele Destiny’s Child ali Reba McEntire – in res, da splavaš skozi tako zelo različna glasbena, tehnološka, a tudi zgodovinska, politična in socialna obdobja potrebuješ debelo kožo in fleksibilno hrbtenico. A tudi to ni dovolj, saj moraš nekaj pomeniti okolici, da te tako trajno vzljubi, moraš nekaj pomeniti glasbeni sceni, da te tako odkrito potrebuje. Danes je (bom kar rekel žal) MMS edini še preostali mainstream pop festival v Sloveniji, ni niti regijsko niti žanrsko omejen, še manj pa generacijsko, saj ob tradiciji velikih imen ohranja tudi lastno tradicijo lansiranja novih, mladih imen. Jaz upam, da sem sam k temu dodal še neko novodobno tradicijo inovacije in vidnih izboljšav iz leta v leto. Morda je odgovor torej ravno v koktajlu vsega tega.
2. Na letošnjem odru se srečujejo velike glasbene osebnosti in zelo mladi izvajalci. Je bil ta generacijski preplet zavestna odločitev in kaj lahko ena generacija da drugi?
V bistvu ja, je zelo zavestna odločitev. In, kot sem prej dejal, je tudi želja, da spoštujemo tradicijo, ki vsebuje ravno ta preplet reciva temu tradicionalnih glasbenih imen in zvokov z mladimi, trendovskimi, celo še nastajajočimi. To je tudi ena izmed stvari, ki me je pritegnila k temu, da sem pred leti privolil v sodelovanje z ekipo MMSa in Avditorija Portorož ter Občine Piran – festival, ki ne skuša vsakič samemu sebi postavljati spomenik, temveč kvečjemu vsakič postane zaslužen spomenik za legende te glasbene scene, in morda temeljni kamen za bodoče spomenike nastajajočim legendam.
Vsi v ekipi festivala smo mnenja, da je ta prijateljski preplet med izvajalci (danes bi v ciničnem svetu socialnih medijev temu rekli “networking”, mreženje) ključna vrednota festivala, ki ni samo en dan televizijskega šova, temveč več mesečna in na koncu celotedenska konkretna priložnost, da izvajalci najbolj oddaljenih letnic rojstva ali poštnih številk spoznajo, da si niso med seboj tako zelo različni, da se lahko nekaj naučijo drug od drugega, celo podprejo se lahko – in vsi vemo, kako redka vrlina je ta v tej deželi.
3. Danes živimo v času hitre potrošnje glasbe, algoritmov in kratkih formatov. Zakaj se ti zdi pomembno, da festivali, kot so Melodije morja in sonca, še naprej živijo in ohranjajo prostor za avtorsko glasbo ter nastop v živo?
Ker kljub temu, da nas svet in čas zelo umetno silita, da vse konzumiramo le površno in hitro, tudi umetnost in glasbo, se le ta ne rodi tako zelo hitro. Ni možno ustvariti, povaditi in kasneje zaigrati dobro pesem kar na hitro, kar na blef – čas, trud, talent, to je neizbežno. In to velja predstaviti, ceniti, ne pozabiti. Dobra pesem pa je lahko za slehernega človeka pomemben mejnik, spominski pripomoček za življenjska doživetja, trenutke ali spremembe, celo »soundtrack« za zgodovinska obdobja in socialne premike. Vsak avtor po tihem ve, da če in ko gre vse prav, ga bo njegova pesem preživela, živela bo v spominih in asociacijah drugih ljudi, drugih duš. Zato so po mojem pesmi in t.i. popularna kultura več vredne, kot se jim pogosto površno pripiše, zato si zaslužijo oder, stično točno, svoj moment.
4. Umetna inteligenca vse bolj vstopa tudi v svet glasbe – od pisanja besedil do ustvarjanja melodij in produkcije. Kako gledaš na ta razvoj? Je AI prihodnost, orodje ali nevarnost za človeško ustvarjalnost?
Uh, to pa je res rak rana našega časa. Prihodnost, orodje in pomoč? Zagotovo. Nevarnost pa še tisoč krat bolj. V Angleščini pravijo »Follow the money«, in res, če sledimo denarju je hitro jasno kdo ima največ interesa in profita od te, danes tako zelo agresivno umetno vsiljene in umetno opevane umetne inteligence. Da ne zaidem z debato o tem kako zaskrbljujoče je vsesplošno poneumljanje, izgubljanje osnovnih kapacitet kritičnega razmišljanja ali raziskovanja ter slepo predajanje tej pomoči in »znanju« umetne inteligence, ali pa o že sedaj katastrofalnem vplivu na okolje, ki ga imajo tej ogromni, vodno hlajeni podatkovni centri, bom ostal le pri glasbi: včasih slišim naivne razlage, da tudi ob prihodu synthesizerjev ali samplerjev je bilo govora o tem, da bo to konec za glasbenike, podobno, kot pri prihodu digitalne fotografije je bilo govora, da je to konec za umetnike fotografe.
Ampak – nič od tega ni bilo generativne narave – nikoli do sedaj v tisočletni zgodovini človeštva nismo sami ustvarili in sami nase spustili nekaj, kar nas lahko samodejno oponaša in nadomesti s tem, da brez vprašanja, sramu ali kompenzacije krade od vsega do sedaj ustvarjenega.
To ni inštrument ali fotoaparat, ki ga nekdo z določenim znanjem, talentom in okusom mora vendar zaigrati ali sprožiti. To je pač možnost nebrzdanega ustvarjanja balasta brez nikakršnega znanja ali talenta, le z željo po lažni slavi ali realnem profitu. In ta balast, ki se sliši kot dokaj verodostojna glasba ali pesem, se po najnovejših podatkih že danes v enormnih količinah nalaga na spletnih platformah preko katerih se glasba konzumira in predvaja – preko 70.000 lažnih pesmi na dan! V najboljšem primeru bo to pripeljalo do inflacije in razvrednotenja glasbe in do močno načete kredibilnosti glasbenega izraza. V najslabšem pa… je lahko tudi veliko, veliko obupanih in nezaposlenih ter velika luknja v človeški kreativnosti.
5. Kot umetniški vodja imaš verjetno zelo poseben pogled na izbor pesmi. Kaj iščeš pri skladbi, da začutiš: to je pesem, ki sodi na oder Melodij morja in sonca?
Mislim, da iščem tisto, kar tako ali drugače iščem pri vsaki pesmi, pri glasbi, ki jo na splošno in izven festivala poslušam – najprej to, da mi pesem nekaj pove, da se me dotakne, da imam občutek, da je pesnik res nekaj hotel povedati, kot pravi pregovor. Za tem pa, glede na to, da se zavedam, da je MMS vendar pop festival državne razsežnosti in ni ter ne sme biti le parada mojega osebnega okusa, iščem določene estetske in zvočne značilnosti, pa pazim na signale, da je izvajalec res tak, da bo tudi pod pritiskom kamer, številnega občinstva in TV prenosa v živo znal kakovostno podati to, kar se me je v prvi vrsti dotaknilo.
6. Melodije morja in sonca imajo zelo močno identiteto – morje, poletje, mediteranski duh. Ali danes ta identiteta še vedno obstaja ali se festival zavestno odpira novim glasbenim smerem?
Ta identiteta delno obstaja in delno vedno bo obstajala, že zaradi splošne percepcije tega festivala, tudi pri samih avtorjih in izvajalcih, ne le pri občinstvu, pa zaradi same lokacije festivala, v objemu enega najlepših krajev na majhni a dragoceni slovenski rivieri. V resnici že nekaj let v organizacijskem odboru festivala in v samem pravilniku MMSa ne insistiramo, da tematika pesmi mora obvezno biti o morju in soncu – to bil bilo v končni fazi tudi izredno omejujoče, po 45-ih letih počasi že zmanjka krajev in prizorov, ki jih lahko človek opeva in že zmanjka besed za jih opevati! (smeh) Zato se vsako leto najde nekaj besedil in zvokov, ki se neposredno navezujejo na morje, sonce in na mediteransko vzdušje. A bolj pomembno je, da se najdejo pesmi, ki bodo ljudem nekaj pomenile in bodo uspele obstati skozi čas, naj bo to ob morju ali v hribih, na avtocesti ali na letalu, na spletu ali na plaži. Če bi na primer pesem iz festivala MMS, ki govori o vesolju postala pesem ob kateri se je nekdo iz širnega občinstva zaljubil ali razjokal ali diplomiral ali karkoli že, ga bo ta pesem vedno spominjala ne le na ta njegov trenutek v življenju, ampak tudi na naš portoroški oder ob morju in soncu, od koder je to pesem prvič slišal, ne glede na vesoljsko tematiko besedila – in je krog sklenjen.
7. Če bi moral letošnji festival opisati z eno samo besedo ali enim občutkom – kaj bi to bilo in zakaj naj ljudje 4. julija pridejo v Avditorij in ga doživijo v živo?
Zanimivo in ne pričakovano vprašanje! Rekel bi, da pesmi letošnjega MMSa dišijo po rahli nostalgiji s prijetnim valovanjem proti upanju.
Vredno si ga pa je ogledati v živo, ker je edinstveni televizijski in glasbeni moment, spektakel in vrelišče glasbe, ki je 10 let starejše od naše države in 10 krat bolj blagodejno za dušo, kot vsakodnevno neizbežno sekiranje.