Obstajajo meseci, ki kričijo. In obstajajo meseci, ki šepetajo. Avgust spada med slednje.
Čeprav sonce še vedno greje zemljo in poletni dnevi delujejo neskončni, se pod površjem začne dogajati nekaj povsem drugega. Narava ve, da se kolo leta obrača. Svetloba počasi izgublja svojo moč, dnevi se neopazno krajšajo in zemlja začne zbirati svojo energijo za prihajajočo jesen.
Prav zato so stari Kelti prvi avgustovski dan praznovali Lughnasadh (izgovori se “Luna-sa”), enega najstarejših praznikov na Kolesu leta. Danes ga številni čarovniški krogi in wiccanska tradicija poznajo tudi kot Lammas, praznik prve žetve. Gre za čas hvaležnosti, obilja, pa tudi prvega spuščanja – trenutka, ko se zavemo, da nič ne traja večno.
Ko se odprejo vrata med svetovi
Po ezoteričnem izročilu je avgust mesec, ko postane tančica med vidnim in nevidnim nekoliko mehkejša. Ne tako močno kot ob Samhainu, vendar dovolj, da lažje zaslišimo svojo intuicijo. Marsikatera sodobna čarovnica verjame, da so sanje v tem obdobju bolj simbolične, naključja pogostejša in znamenja bolj očitna. To je čas, ko naj bi poslušali šepet vetra, opazovali ptice, oblake in nenavadna srečanja, saj naj bi vesolje govorilo skozi drobne sinhronosti.
Ni naključje, da številni prav avgusta začnejo čutiti notranji nemir. To ni konec poletja, ampak začetek notranje žetve.
Kaj smo ustvarili letos? Kaj je dozorelo? In česa ne potrebujemo več?
Lughnasadh – praznik boga Luha in prvega kruha
Ime Lughnasadh izhaja iz keltskega boga Lugha, božanstva svetlobe, ustvarjalnosti, spretnosti in modrosti. Po irskem izročilu je praznik ustanovil v čast svoji rejni materi Tailtiu, ki je umrla po tem, ko je iz divje zemlje ustvarila rodovitna polja. Zato Lughnasadh ni zgolj praznik obilja, temveč tudi opomin, da je za vsakim sadom skrito delo, vztrajnost in tudi določena oblika žrtve. Kasneje se je praznik prepletel s krščansko tradicijo Lammasa oziroma »maše kruha«, ko so iz prve požete pšenice spekli kruh in ga blagoslovili. Danes številni pogani in čarovniške tradicije uporabljajo imeni Lughnasadh in Lammas skoraj kot sopomenki.
Magija avgusta
Če vprašate čarovnico, kateri energiji pripada avgust, bo odgovor skoraj vedno enak: obilje. Toda ne obilje denarja. Obilje življenja. To je čas, ko so zelišča na vrhuncu svoje moči, ko kristali lažje sprejemajo sončno energijo in ko naj bi bile manifestacije povezane predvsem z uspehom, ustvarjalnostjo, zdravjem in hvaležnostjo.
Najpogostejši rituali tega obdobja vključujejo: peko domačega kruha kot simbola obilja, nabiranje in sušenje zdravilnih zelišč, izdelavo zahvalnega oltarja z žitom, sončnicami, jabolki in svečami, prižig zlate ali oranžne sveče za uspeh, zapis vseh dosežkov zadnjih mesecev ter simbolično zahvalo vesolju.
V številnih sodobnih čarovniških skupnostih verjamejo, da energija, ki jo v avgustu namenimo hvaležnosti, določa kakovost energije, s katero bomo vstopili v jesen. Ta zamisel sicer izvira iz sodobnih poganskih praks in ni del enotnega zgodovinskega izročila, vendar ostaja priljubljen del današnje duhovne simbolike.
Kristali in zelišča meseca
Mistiki avgust povezujejo z zlatimi vibracijami sonca. Najpogosteje priporočajo citrin za obilje, karneol za ustvarjalno moč, sončni kamen za samozavest ter tigrovo oko za pogum pri novih začetkih. Med zelišči kraljujejo pelin, bazilika, rožmarin in sivka, ki jih mnogi nabirajo prav zdaj, ko naj bi po tradicionalnih verovanjih nosila največ sončne energije.
Sporočilo avgusta
Če je bil junij čas sanj in julij čas delovanja, je avgust trenutek resnice. Narava nas uči, da nič ne raste v neskončnost. Pride trenutek, ko moramo pobrati sadove svojega dela, se zahvaliti za vse, kar smo prejeli, in z zaupanjem spustiti tisto, kar je svojo nalogo že opravilo.
Morda največja čarovnija avgusta ni v urokih, kristalih ali obredih. Morda je v sposobnosti, da za hip obstanemo sredi zlatih polj, globoko vdihnemo in prepoznamo, kako bogato je naše življenje – tudi takrat, ko tega na prvi pogled ne opazimo.
Kajti prav to je resnični duh Lughnasadha: hvaležnost za prvo žetev, spoštovanje narave in zavedanje, da se vsako obilje začne z enim samim posejanim semenom.