Kar bi moralo biti jasno, kot poletno nebo sredi julijskega dopusta, morda niti ni. In v času, ko je “vse dobro” (kajne, Petra?) in vse “cool”, imam občutek, da smo prav izgubili kompas. Včeraj sem se zbudila s sliko Chiare Ferragni v Portofinu, na dopustu z možem, praznovala sta prvo leto poroke. In Chiara, ki naj bi bila ikona mode, je imela zadnjico zunaj. Dobesedno. Malo sem šla skozi komentarje, niti ne zato, ker me zanimajo, bolj zato, ker sem razmišljala, kakšno je mnenje njenih sledilcev. Ugotovila sem, da je zelo podobno mojemu. Denar ne kupi stila niti okusa, a zdi se, da je postal danes stil nekaj povsem popačenega ali so ga morda popačili tisti, ki delajo v modni industriji in naj bi krojili modo ter v nas vzbudili občutek dobrega okusa.
Dober okus torej. Zdi se, da je postal tudi ta relativen. Kar je lepo in kar ni bi moralo biti jasno, čeprav je “lepota v očeh opazovalca”, a določene stvari so le jasne. Zadnjica zunaj pač ni elegantna, četudi je lepa kot Chiarina, a nedolgo tega sem pisala članek za Elle in se pritoževala nad slovenskimi turisti, ki se sredi poletne sezone sprehajajo po centru Izole v kopalkah in bosi, in prav taki gredo tudi na kavo. Ne razumem tega in še manj mi je jasno, kdaj smo tako globoko zabredli v ta svet čudaške estetike, z moški, ki izgledajo kot ženske, z ženskami, ki so gole na rdeči preprogi in so zato seksi (mar ni držalo pravilo, da je seksi tisto, ki je le nakazano, ne pa tako direktno, saj bomo kmalu rekli, da so porno filmi super seksi, tam se le vse vidi!). Tudi Kendell Jenner, ki ima sicer res mega-top-brezhibno-kul-seksi postavo je, v mojih očeh, vedno premalo oblečena. Strah me je tega, da bo čez nekaj let to popolnoma normalno in potem še mode ne bomo potrebovali, saj se bomo lahko sprehajale v pelerini in spodaj imele le golo kožo, seveda depilirano.
Vedno se mi je zdelo zelo dobro imeti denar. Denar lahko kupi določene sanje in če bi ga imela na pretek, bi takoj šla v trgovino Chanel ter si z največjim veseljem nabavila: blazer, tri torbice, kavbojke, balerinke in originalne bisere. Verjamem, da bi se kaj našlo. A v teh časih denimo ne bi šla do Balenciage, sploh ne zaradi tistih super grdih čevljev, čeprav se ženske pretvarjajo (ali morda verjamejo?), da so res dobri. Razložite mi, kako zaboga je lahko lep čevelj, ki je širši kot daljši in poskrbi, da imaš debele gležnje, kot bi celo življenje delala na njivi skupaj z volom. Ne, to pri meni žal ne bo šlo. In vse te rdeče preproge, z MET Gala vred, ko me svet želi prepričati, kako so vsi originalni in lepi, so le parada slabega okusa. In razkazovanja. Ampak takega, brez vsebine. Anna Wintour je carica, ampak ima svoja leta in bi se rada strašno približala milenijcem, tisti generaciji, ki sploh ne ve, kdo je bil Oscar de la Renta, saj si najbrž mislijo, da je to prav gotovo stric, ki je izumil Oscarje. Torej komu v čast?
V tem morju slabega povprečja in še slabšega okusa so tu in tam zvezde. Oklepam se jih, kot bi bile otoki varnosti in mirnosti. Moja šola je povsem drugačna, tudi zato, ker imam doma mamo, ki ima v omari svilene srajce s pentljo ter blazerje z dvojnim zapenjanjem. Ker spi v čipkasti spalni srajci in je doma oblečena, kot bi ves čas čakala, da bi kdo prišel na obisk. Nikakor preveč, a niti premalo urejena. Raje imam vse to kot milijon prosojnih oblek in gat v tazadnji, ker je včasih ta tako velika, da sploh ne vidiš več gat. In potem me prepričajo, da je to super lepo in tako mora biti. Kaj naj rečem? Sem iz drugega filma in bom težko menjala platno.
Chiaro bom videla čez nekaj tednov v Milanu in povem vam, da sem malo izgubila voljo za intervju. Zdi se mi, da mi je vse že povedala.