Lucyland: Včasih je zdravo tudi jokati

Solze so kot dežne kaplje. Včasih nebo pošlje le kakšno sem ter tja, spet drugič besno lije in grmi, kot bi želelo zakričati “Dovolj vas imam, vseh!”. Pravijo, da si z jokanjem v resnici čistimo dušo in prepričana sem, da se v tem skriva ogromno resnice. Se vam je kdaj zgodilo, da je povsem brezvezna malenkost iz vas izvlekla neustavljivo žalost, solze, ki jih preprosto niste mogli zaustaviti? Včasih se pač zgodi, da se tlenja naših najbolj skritih čustev sploh ne zavedamo, so skrita nekje v ozadju, potlačena v najbolj temen kotiček, pa vendar ne spijo, temveč budno čakajo na tisto drobno razpoko, ki bo, kot slabo pokrit lonec vrele vode, na plano končno izpustila vso paro, vso nakopičenost, ki je preprosto dosegla svoje vrelišče.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Ugotavljam, da leta s seboj prinašajo tudi občasno prisotnost moje bolj “cmerave” plati. Kot otrok sem res veliko prejokala in nikoli me ni bilo sram tega, pa vendar v kasnejših letih nisem bila nikoli eden tistih ljudi, ki ob žalostnem filmu, ob posebnih priložnostih in podobnem potoči solzo ali dve. No ja, naj vam povem, da se stanje iz leta v leto spreminja in danes lahko priznam, da sem na trenutke tudi sama postala prava jokica. A nič zato, vsak od nas bi moral imeti tudi takšno plat in čeprav so nam v otroštvu še tako grozeče dopovedovali, da jokajo samo šibki, dandanes postaja vse očitneje, da smo dolgo živeli v kruti zmoti.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Jokamo od žalosti, od bolečine, pa tudi od veselja in čeprav jok žal še vedno ohranja negativen prizvok, lahko vsak od nas potihoma prizna, da kdaj pa kdaj tudi paše. Strokovnjaki trdijo, da tisti, ki čustev ne znajo ali ne zmorejo izraziti tudi s solzami, močno energijo največkrat preusmerijo v jezo ali pa postanejo depresivni, apatični. Za marsikoga torej jok pomeni nekaj, kar je treba sprejeti, ga spoznati in se ga nenazadnje celo naučiti.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Ranljivost vendarle ostaja velik tabu, ki si ga današnja ženska, še bolj pa moški, pač ne smeta privoščiti, saj naj bi, sodeč po neštetih življenjskih citatih, objavah na socialnih omrežjih in mnogih delavnicah uspešnega življenja, stali pokončno, samozavestno ter dosegli vse zadane cilje, seveda z velikim nasmehom na obrazu ter popolno frizuro, make-upom in stajlingom za piko na i. A kaj ko je realno življenje tako zelo drugačno od tega. Na plano torej s solzami, kadar le začutimo potrebo po tem, ko trenutki, doživljaji, občutki in čustva najdejo tisto posebno stičišče, kar brez sramu in zadržkov, saj nas to ne bo naredilo čisto nič manjvredne, temveč ravno nasprotno, trdnejše in stabilnejše, predvsem pa bolj iskrene pri naših nadaljnjih korakih.

Lucy T.
Lucy T.

Ljubiteljica narave, besed, glasbe, potovanj, organiziranosti in seveda vsega, kar diši po lepoti in glamurju ...

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.