Indijansko poletje

Indijansko poletje ima v sebi nekaj skrivnostnega, skoraj čarobnega. Pride takrat, ko smo že odložili poletne misli, ko smo sprijaznjeni, da je jesen tu s svojo meglo, dežjem in krajšo svetlobo. In potem se odpre nebo, kot bi se sama narava hotela opravičiti za prehitro slovo. Vse se zmehča, sonce se obrne k nam s toplino, ki ni več pekoča, temveč nežna, in svetloba postane zlata.

V Svetem Ivanu je to še bolj posebno. Plaža je skoraj prazna, kot bi bila ustvarjena le zame. Morje diha ob meni, se dotika obale z neskončnim potrpljenjem in mi šepeta zgodbe, ki jih ne razumem, a jih moje srce popolnoma razume. Zvok valov je najbolj iskren spremljevalec – brez zahtev, brez pričakovanj. Samo je. Tako kot jaz.

Ko sedim tukaj, imam občutek, da je svet ustavljen. Nobenih rokov, nobenih obveznosti, le sonce, ki se nežno nasloni na mojo kožo in mi poboža obraz, kot bi me hotelo spomniti, da sem živa in da je lepo biti. V laseh se mi zadržuje zlato; prav topla svetloba se ujame v pramene in jih obarva tako, da se počutim lahkotno, skoraj dekliško.

Indijansko poletje ni samo vreme. Je stanje duše. Je trenutek, ko se zavem, kako redki in dragoceni so takšni dnevi. Ko ni vročine, ki bi pritiskala, in ni mraza, ki bi rezal, temveč ravno pravšnja toplina, ki daje občutek miru. Ko življenje odvrže svojo naglico in pusti prostor tišini.

Na plaži čutim, da se svetloba preliva tudi vame. Moja duša je mirna, kot bi se povezala z morjem, s tem zlatim soncem in s peskom pod nogami. Vse, kar me običajno teži, se v tem trenutku raztopi – kot sol v vodi. Ostane le hvaležnost. Za dan, za sebe, za to čudovito naravno igro, ki se zgodi ravno zdaj.

Indijansko poletje je darilo, ki ga ne moreš načrtovati. Samo pride, se usede poleg tebe in ti reče: Tu sem. Zdaj uživaj. In res, tukaj v Svetem Ivanu, ob morju, ki tiho pljuska, v soncu, ki se nikamor ne mudi, uživam. Čisto. Zlato v laseh, mir v duši.