Oh, drage moje, res nisem imuna na lučke, sploh ne na božične. Če so v Izoli predvsem električno modre, so v Ljubljani snežno bele in to pohajkovanje po Sloveniji v meni povzroča eno samo, veliko vzdihovanje. Res mi je toplo pri srcu in živim za vročo čokolado s smetano. Morda bom imela še srečo in se sredi decembra zbudila v Hallstadtu ali v najlepši koči sredi gozda, kjer vse diši po lesu, v kaminu pa prasketa ogenj. Potrebujem samo še volnene nogavice, lepo pižamo, odlično knjigo in Netflix, ker v življenju štejejo majhne stvari in tiste nevidne čarobne paličice, ki znajo vedno pričarati pravo vzdušje. Ker, kot veste, stvari se pač zgodijo brez nadzora, same pa lahko zelo dobro nadzorujemo, kako se nanje odzovemo. In jaz, drage moje, prav danes in za vedno, izberem srečo, na vsak način in brez kompromisov. Trojni juhu za december.
