Benetke so ljubezen. Ravno prav daleč, da se že na poti do njih nekoliko izgubiš, in toliko blizu, da si jih lahko privoščiš tudi enkrat na mesec. Barvite, kot poletno sonce sredi oceana, skrivnostne, kot tančica strasti, po svoje tihe in ujete v preteklost, kot začaran kraj, ki obstaja in včasih tudi izgine. Te dni razmišljam o njih, o vikendu v Hotelu Boscolo in zajtrku sredi labirinta, kot Alica v čudežni deželi, z zajčkom v naročju in pogledom, ki ostaja poln vprašanj. In Benetke so tudi voda, od nekdaj simbol rojstva in novega življenja, ki se mi kot nežen plamen položi na dlan in šepeta zgodbe o življenju, ki ga ne poznam. Z mislimi sem tam, sredi kal in majhnih ulic, ob turkizni vodi in ozkih palačah, ki se mogočne stegujejo proti jasnemu nebu. Kraj, ki ga cel svet obožuje in hkrati kraj, ki dnevno pritegne horde turistov, a kaj ko ostaja v mojem srcu miren in spokojen, poln spominov, ki še pridejo. Če imate srečo in mesto poznate vsaj malo, veste, da Benetke niso samo kaotične in utrujajoče, temveč tudi nežne in te znajo subtilno božati po duši. Če se torej odločite za izlet, prav te dni, ko je vreme še tako čudovito in brez oblakov, izberite drugačne poti, ne nujno tistih, ki vodijo na Trg sv. Marka. Včasih je tako, da so manj izpostavljene stvari tiste, ki si jih najbolj zapomniš.
Tako kot tok, ki enkrat pride in drugič gre, tako mi danes misli uhajajo prav sem. To je moje čarobno potovanje in upam, da ste z mano. Objem.
