Še bolj povezane, še bolj enostne, še bolj ženske. Včeraj sem pisala o Imbolcu in o tem, kako smo točno med zimo in pomladjo, med soncem in mrakom, med zemljo, ki globoko spi, a počasi počasi se bo začela prebujati. To je zelo posebno obdobje tudi zato, ker lahko sejemo nove stvari, predvsem v smislu novih idej ali vizije o sebi. Vprašala sem se, kje si želim biti in kakšno naj bi izgledalo moje idealno življenje. Obstaja zelo lep, enostaven in simboličen obred, ki je pravi za te dni, ko v zemljo skupaj s semeni damo še majhne liste papirja, na katere smo zapisale osebne želje, jasno in glasno, tudi tiste, ki so načeloma le naše. In potem pustimo, pozabimo, vesolju dovolimo, da jih vzame v svoje roke in poskrbi, da pridejo do pravih vrat. Imejmo torej odprta ušesa in velik nasmeh za vse, kar nas še čaka; če pa ste slučajno v čudnem obdobju, vedite, da bo mimo.
Objem.
