V družbenem kontekstu, kjer nas številne poti, ki jih prečkamo, pripeljejo do tega, da se izgubimo, je nujno najti ravnovesje, a ne samo to. Naslednji korak je, da se dan za dnem na novo oblikujemo, da iz svojih napak potegnemo najboljše, da preveč ne trpimo zaradi zunanjih dogodkov, temveč se čim bolj osredotočimo na svoje bistvo in na vse, kar imamo v srcu. Nekateri verjamejo, da je vsak izmed nas alkimist, zato je tu in tam kar dobro, če se vprašamo, kaj sploh pričakujemo od sebe in svojega življenja. Smo kot kos grobega marmorja, ki trpi zaradi življenjskih izkušenj, pridobljenega znanja, sprejetih odločitev, pa tudi zaradi vseh izvedenih dejanj, udarcev, napačnih oseb, ki jih na svoji poti srečujemo. In vse to krepko spremeni obliko, ki smo jo imeli na začetku, spremeni naše poglede na življenje in celo lepoto, ki nam je bila ob rojstvu podarjena. Vse se spreminja, vse teče, sreča ovire, se obrne, preseneti, včasih za trenutek stoji in potem gre naprej. Vsaka izmed nas je kot skrita umetnina, ki komaj čaka na razkritje.
In, da ne pozabim, vedno je najboljše, če se najprej razkrijemo same.
