Včasih imam nujno potrebo, da sebe razgradim na čim manjše kose, da se vrnem skoraj v embrionalno stanje, da podoživim vse z zavedanjem, ki ga imam zdaj. In vsakič znova je katarzična izkušnja. Počutim se kot arheolog, ki koplje v globino svoje duše in išče pozabljene zaklade: drobce čustev, občutkov, spominov, za katere sem mislila, da so za vedno izgubljeni. To je introspektivno potovanje, ki mi omogoča, da popravim tkanino svoje identitete in tkem osebno zgodbo, ki deluje kot spremljevalec v sedanjosti. Zgodba, ki se razvija in nenehno bogati, tako kot starodavno mesto, ki razkriva nove plasti zgodovine. Zanimivo, kako smo sploh ženske večplastne in kako se znamo ponovno roditi, če tudi je pepelj tako gosta. Ta notranja moč, energija življenja, nas skozi vodi in tudi takrat, ko mislimo, da pridno počiva, nekje v nas vre kot nora. Všeč mi je biti ženska zato, ker tudi na koncu moje poti bodo še vedno delčki mene, ki jih ne bom poznala. Me bodo presenetili, morda celo zabavili, kar pomeni, da je vsak dan znova pravzaprav priložnost, da obrnemo list in ponovno začnemo.
Objem.
