Včerajšnji dogodek v gozdu je bil več kot le srečanje – bil je trenutek, ko se je čas ustavil. Ko smo se ženske zbrale ob ognju, obdane z drevesi, tišino in toplino, je med nami zavel tisti nevidni tok povezanosti, ki presega besede. Bila je to moč – tista nežna, intuitivna, trdna moč, ki jo imamo, ko si dovolimo biti to, kar smo. Žensko druženje je kot stara modrost, ki jo nosimo v sebi. Ko se usedemo skupaj, delimo misli, izkušnje, tudi tišino, se zgodi nekaj čudežnega: opomnimo se, da nismo same. Vsaka izmed nas ima svoje bitke, svoje zmage, svojo zgodbo – in prav vsaka je pomembna. V tem krogu ni tekmovanja, ni sodbe. Je le sprejetost, razumevanje in podpora. Naša moč ni v glasnosti, temveč v prisotnosti. V tem, da znamo poslušati, objeti brez besed, in stati druga ob drugi, ko je najtežje. Smo kot korenine dreves – vsaka zase močna, skupaj pa neomajne. Včerajšnji večer me je spomnil, kako dragocene smo. Kako zelo potrebujemo druga drugo. In kako sveta je ta bližina, ki se rodi, ko ženske odložimo maske in se srečamo v resnici.
Hvaležna sem. Za povezanost, za smeh, za solze. In predvsem – za to, kar smo.
