Včerajšnji dan je bil nekaj posebnega. Pri meni doma, sredi gozda, smo se zbrale ženske, vsaka s svojo zgodbo, s svojo močjo, z nasmehom, ki pove več kot tisoč besed. Ni šlo za veliko stvar, temveč za tiste drobne trenutke, ki napolnijo dušo — pogovor ob čaju in kavi, iskren pogled, skupen smeh. V zraku je bila čarobnost, ki jo lahko ustvari samo ženska energija — topla, nežna, intuitivna in hkrati močna. Pogovarjale smo se o življenju, o sanjah, o ljubezni in o tem, kako pomembno je, da si stojimo ob strani. Takšni dnevi ostanejo. Kot spomini, ki dišijo po lesu in toploti ognja. Spomini, ki te spomnijo, da nisi sama — da ženska moč nastaja v skupnosti, v medsebojni podpori in v trenutkih, ko si dovolimo biti točno to, kar smo.
Včeraj sem še enkrat začutila, kako dragoceno je imeti ob sebi ženske, ki te razumejo brez besed. Hvala, ker ste del te zgodbe.
