Najbrž je tako, da poletnih razglednic ni nikoli dovolj. Malo z nostalgijo, hkrati tudi z veseljem, gledam na toplo sezono in dneve, ko sem bila od jutra do večera na plaži. Uživala sem v modri barvi, pa ne zato, ker je modna, temveč zato, ker je bilo prav vse okoli mene modro. Ko se morje in nebo soočata, se na zemlji zgodi magičen čudež in vse postane eno. V srcu sem še vedno polna takih prizorov in jih pridno shranjujem za hladne dni ali za takrat, ko bo občutno manj prostega časa. In tudi zdaj, ko sedim v pisarni, je tako, da mi te slike pričarajo nasmeh na obrazu. Upam, da tudi vam.
Naj se poletje nadaljuje.
