Tu in tam se le vprašam, mar ni morda vse skupaj nekoliko preveč površno. In povem vam, da sedim na modnih revijah, največkrat pa kar stojim v zakulisju in začnem razmišljati, da nisem še jedla, še najmanj pila, da je zdaj že takšna ura, ko je moja hčerka gotovo iz šole, potem pogrešam dom, svoje stvari in življenje po ustaljenih tirnicah. In mnogokrat sva se s snemalcem pogovarjala o tem, da leta prinašajo tudi drugačno modrost, ko začneš gledati onkraj selfijev, čeprav jih tu in tam naredim, in mladost ter dolge noge niso edini adut, ki te resno zanima. Pa vendar.
Pri 20 letih sem šla na prvo modno revijo in ni bila prav majhna; s pomočjo prijatelja sem si namreč ogledala Jila Senderja in ostala očarana. Pričakovala sem sicer drugačen svet in zdelo se mi je, da bo vse skupaj dostopnejše, na koncu pa sem hitro razumela, da bom imela zaprta vrata povsod, ker sem nevidna. In ta občutek nevidnosti me je brcnil v zadnjico neštetokrat, vendar se ga nisem nikoli navadila. Preprosto mi ni šlo v glavo, kako je možno, da se toliko trudim, s tako veliko željo, in me tedni mode v tujini spregledajo. Na začetku sem bila duh, ki je taval tu in tam, s snemalcem, prilepljenim za krilom in nihče, resnično nihče, ni razumel od kod sva, še najmanj pa, kaj tam počneva. Ampak jaz rakica in on rak, trmasta dovolj, da se ne dava in po svoje odvisna od prepričanja, da bova uspela. Nekoč. Da bo nekoč postala ta slika smiselna in moje poročanje veliko jasnejše.
Na teh straneh želim biti iskrena, ker sem to popolnoma jaz, zato nima smisla, da si pred vami nadenem masko in igram vlogo, ki ni moja. Nikoli nisem začutila, da bi bilo moje delo sprejeto doma tako, kot je sedaj v tujini, in se redno soočam s kratkovidnimi ljudmi, ki ne razumejo, koliko truda je za vsakim intervjujem, ki ga opravim, koliko čakanja, odrekanja. Koliko ljubezni. Pri 20 se mi je zdelo, da moram prepričati cel svet, kako znam opraviti to delo in kako je to moja edina možna pot. Pri 44 je tako, da me za druge prav malo briga, ker sem vmes prepričala sebe in to je edino pomembno. A da ne bom predolga, kar želim povedati, je, da me moda ni nikoli pustila na cedilu. Pustili so me prijatelji, moški, tu in tam starša, pustila sem samo sebe, a moda je bila po svoje vedno tam, moj zaklad ljubezni in lepega, tako neokrnjena, bizarna, muhasta in čudovito edinstvena. Od nekdaj sem si želela, da bi lahko ta svoj svet, ki je v resnici tudi notranji, delila z vami in po tihem sem upala, da ga boste vzeli za svojega, ga boste razumeli, spoštovali in tudi prebavili. Kot vsak človek na zemlji, si najbolj želim biti sprejeta, pa nisem vedno, a nič zato, ker zdaj vem, da tudi sama ne sprejmem vsakogar, mnogokrat že zato, ker ga ne začutim, zato se raje obrnem in grem.
Ko se sedaj nahajam v tujini, je tako, da me oblikovalci pozdravijo po imenu. In PR-ovci me pokličejo po telefonu ter vprašajo, kdaj želim narediti intervju in ali bom prišla na revijo. Po 15 letih vztrajanja se je moj status spremenil, žal mi je, da sem pri nas za mnoge še vedno na istem mestu, a to le v očeh tistih, ki stojijo sami. Nekako kot noj, ki da glavo pod pesek in si zamisli, da ga nihče ne bo videl. V tej fazi vem, da je škoda besed in še bolj misli, zato je tudi ta trenutek šibkosti, ki me je ujel med pisanjem, le trenutek. Na koncu dneva vsak ve zase, ali je srečen, izpopolnjen, ali je našel svojo pot in ljudi, ki mu stojijo ob strani. Razmišljam, da imam čez dva dni zaključno večerjo s svojo ekipo ljudi, s katero želim praznovati konec leta in začetek novega, pa se tega izjemno veselim. Veselim se njihovih obrazov, besed, smeha in komentarjev, veselim se šal na moj račun in dejstva, da me poznajo do dna duše tako, kot me marsikdo ne bo nikoli, in deloma tudi zato, ker delimo podobno strast do estetike in lepega. Upam, da je to sporočilo vedno prispelo do vas, bodisi preko spleta ali TV ekranov.
V življenju sem naredila mnogo napak, a moda mi je oprostila vse. Z velikim spoštovanjem vam poročam o njej in s še večjo željo, da bi jo dojele tako, kot jo dojemam jaz. Včasih mi bo uspelo, drugič nekoliko manj in povem vam že zdaj, da bom še mnogokrat padla in se še večkrat pobrala. A to je moja pot in če ste še vedno z mano, potem verjamem, da je tudi vaša.
Toliko za uvod, ostalo čez nekaj ur, natanko ob 20.00.
