Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Dom je moj svet. Edini kraj, kjer se lahko usedem na fotelj in za seboj zaprem vsa vrata, vzamem knjigo, spijem najboljšo kavo in začnem razmišljati, da mi prav nič ne manjka.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Napotki so bili jasni: napiši 100 stvari, ki poskrbijo za tvojo srečo. In 100 se mi je zdela neverjetno visoka številka ...
Delajte več tistega, kar vas naredi srečne, in večerjajte same, s svečami in najboljšo hrano, ker si to tudi zaslužite.
Več nežnosti, neskončno ležanje na plaži in obleka z golim hrbtom. Pa še kaj za dušo in zadovoljstvo ...
Vse ženske nosimo v sebi delček Alice v čudežni deželi, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Pomislim na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: "Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi." Preprosto.
Ugotavljam, da s prijateljicami iz otroštva niti nismo imele ogromno skupnega, so pa nas vseeno vezale zelo tesne, globoke niti, ki zaznamujejo tisto čarobno obdobje, ko se zbudiš ženska in kar naenkrat ugotoviš, da te stripi več ne zanimajo, ker obstaja Cosmopolitan.
Marsikdaj se sprašujem, ali je v mojem življenju dovolj malih, velikih stvari, ki mi polepšajo dan; nisem prepričana, da sem zadovoljna z rezultatom, delam pa na tem in tudi to je nekaj.
Danes je takšen dan, ko se ni zgodilo nič posebnega, imam pa glavo polno če-jev in ma-jev. Potem se spomnim kolegice, ki z desno roko prime neviden zrak ter ga vrže čez levo ramo. In se nasmeje. To sem pravkar storila, poskusite tudi ve.