Če se te dni potikate po Lendavi, potem si morate nujno ogledati razstavo posvečeno herendskemu porcelanu (na lendavskem gradu). Porcelan, ki ga že skoraj dvesto let izdelujejo v Herendski manufakturi porcelana v mestu Herend pri Veszprému, je eden od pomembnejših simbolov madžarske kulture in ima podoben status, kot na primer meissenski porcelan za Nemčijo, Alt Wien/Augarten za Avstrijo ali Sėvres za Francijo. Ne glede na to, da je manufaktura od prvih evropskih manufaktur vsaj stoletje mlajša – zato v pregledu manjkajo prvi poskusi pogosto podobnih, na kitajske in japonske vzore spominjajočih vzorcev baročnega in rokokojevskega posodja iz 18. stoletja – ji je uspelo uveljaviti oblikovno in tehnično vrhunske izdelke, ki zaradi izvirnega likovnega pristopa niso zanimivi le za uporabnike, temveč tudi za zbiratelje porcelana.
Ker je bil porcelan tako priljubljen, obenem pa težko dosegljiv in dragocen – imenovali so ga kar belo zlato – je bil tudi nadvse primerno diplomatsko darilo, zaradi česar so si po evropskih delavnicah in alkimističnih laboratorijih dolgo prizadevali, da bi odkrili formulo, ki so jo Kitajci in Japonci skrbno skrivali pred tujci. V iskanju so šli celo tako daleč, da so na Daljni vzhod pošiljali posebne vohune, ki naj bi razkrili tisočletja staro znanje. Po dostopnih virih niso bili najbolj uspešni in šele domačim pionirjem moderne kemije je v začetku 18. stoletja uspelo ustvariti pravi porcelan. Zgodba o alkimistu J. F. Böttegerju in njegovem sodelavcu kemiku Tschirnhausenu, ki ju je Avgust Močni zaprl v svoj grad in jima ni dovolil oditi, dokler ne odkrijeta skrivnosti porcelana, se bere skoraj kot pravljica. Vladar je na podlagi prelomnega odkritja ustanovil Maissen, prvo manufakturo porcelana v Evropi. Kakorkoli že, tisti čas je bil naklonjen raziskavam, razvoju znanosti (v veliki meri v sklopu alkimije), bogatejši sloji so učenjake, ki so iskali nesmrtnost, kamen modrosti in načine spreminjanja kovin v zlato, finančno podpirali, saj so vladarji na tem področju med seboj celo tekmovali. Po Maissnu in malo kasneje Dunaju so začele rasti manufakture porcelana po vsej Evropi in postajale statusni simbol kneževin, kraljevin, cesarstev in mest.
Ko danes listamo po literaturi o porcelanu, smo presenečeni nad obsežnostjo njegove proizvodnje v svetu, kjer je največja pozornost posvečena dediščini držav, ki so v preteklosti zaradi trgovine ali kolonij razvile tradicijo pitja čaja, kave, priprave slavnostnih omizij in podobno, četudi se vse manufakture, ki so kdaj obstajale v Evropi, ne morejo ponašati z najvišjo kvaliteto in presežki na oblikovalski oziroma umetniški ravni. Izdelki iz herendskega porcelana so bili večkrat nagrajeni, posebej veliko priznanje pa je manufakturi na Svetovni razstavi v Londonu leta 1851 izkazala angleška kraljica Viktorija, ki je bila nad umetelno oblikovanim jedilnim servisom, poslikanim s stiliziranim cvetjem in metulji v svežih, svetlih herendovskih barvah, tako navdušena, da ga je naročila za angleški dvor. Ta servis, ki vključuje številne raznoliko in domiselno oblikovane kose posodja, pripadajočih dekorativnih predmetov in v posodobljeni maniri chinoiserie predstavlja domišljijski svet narave, odtlej nosi ime Viktória. Še danes je to eden najbolj priljubljenih vzorcev na svetu.
Tudi Slovenija ima svojo, četudi skromnejšo tradicijo v izdelovanju in uporabi keramike in porcelana. Bolj kot porcelan sta našo dediščino zaznamovali fajansa in beloprstena keramika, ki razkrivata bogastvo ustvarjalne domišljije in ljudske zapuščine, vtisnjene vanjo. Tudi ti izdelki so bili zaklad, ki se je prenašal iz roda v rod in zaznamoval posebne dogodke v življenju prednikov. Herendski porcelan je pri nas v širši javnosti morda manj znan, a zelo cenjen pri zbirateljih porcelana. Razstava iz zgodovinske zbirke Herendske manufakture porcelana je zato odlična priložnost tako za ljubitelje kot zbiratelje, prvi bodo lahko neposredno spoznali vrhunski izključno ročno poslikan porcelan, drugi pa morda ugledali artefakte, ki bodo v prihodnosti postali nov predmet poželenja.
