Zdi se mi, da je bilo še včeraj novo leto, lansko, tiho in malo žalostno, tako kot vsak začetek, a morda ga le jaz doživljam na takšen način, saj sem vedno na odru, praznujem z umetniki, nasmehi in bleščice, v sebi pa misli o času, ki neprestano teče. Tik tak. In vsako leto ima svoje zaobljube, vzpone in padce, prijatelje in stare znance, pa tudi nova spoznanja, s pomočjo katerih bi morali rasti, a žal ni vedno tako, saj nas znajo tudi zbiti in postaviti na realna tla ali preprosto na tla, ki jih do sedaj nismo poznali. Včasih ti življenje ne ponudi stvari, ki si jih želiš, a najbrž niti ne zato, ker si jih ne zaslužiš, prej zato, ker je zate mišljeno nekaj večjega. Toda kaj? December je pač takšen čas, ko potegneš črto, se ozreš nazaj in vsakič znova ugotoviš, da je bil še včeraj januar, zdaj pa imaš eno leto več in upaš, da si znal dobro pokasirati lekcije, jih spraviti v predal in postati, vsaj za eno stopničko, modrejši.
Okoli mene lučke. Obožujem to fantazijo migetajočih kresničk, ki lebdijo nad mano. Kot dobre vile me čuvajo in morda so tudi polne besed, čeprav jih ne slišim. Želim si samo globokega pogovora z nekom, ki me resnično razume in me bo znal potolažiti z besedami, kot so “nekaj čudovitega se ti bo kmalu zgodilo,” pa četudi ni res, saj včasih potrebujemo samo objem v obliki prijaznih besed in se takoj počutimo bolje. Včasih. Pa vendar bi bilo že dovolj, če bi nehali neprestano govoriti “Da” in “Seveda” ter “Vse je ok”, ko pa je v resnici pravi odgovor “Ne” in “F… off”, pa naj se vam ne zamerim, a morda se boste celo strinjale, da si nekateri zaslužijo le to. Vzgojena sem bila v duhu skrajne prijaznosti, kar je pripeljalo do tega, da zelo težko dam čustva na dlan. Niti ne zato, ker bi se sramovala, prej zato, ker ne najdem pravih sogovornikov in potem jih raje čuvam zase, kot zaklad poln dvomov, krhek, kot kozarec stekla. Samo pogledaš ga in se že poškoduje. Nekako kot duša, prenežna zato, da bi stala pred odprtimi vrati svojega stanovanja. Nekje je pač meja in ugotavljam, da je postala z leti vse bolj definirana.
2018 bi moralo biti leto le zase in morda je edino tako tudi prav. Poslušam o Uranu, ki bo še nagajal, ter o Merkurju, ki bo siten kot muhe na pasji potrebi, in si mislim: naj se že enkrat začneta vrteti v pravo smer, ok? V tej samoti pospravljam misli in hkrati verjamem, da pravi ljudje nimajo veliko prijateljev, tako pač je, saj niti ne more biti drugače. Štejem si v čast, da lahko kadarkoli pokličem prijateljico in ji napolnim glavo s svojimi tegobami, ona pa me mirno posluša in vsakič znova podaja nasvete. Pa ne samo to. Ne obsoja. Vrlina, drage moje, ena izmed največjih, ker je najlažje pljuvati v tujo skledo ter tako pozabiti, da enkrat meni in drugič tebi, zato ustavimo zlobne jezike in se raje trikrat ugriznimo. Vsak ima svojo resnico. Življenje nam ne bo več pripadalo, če bomo neprestano razmišljali o tem, kaj drugi menijo o nas. Ali je sploh tako pomembno?
Berem Eckharta Tolleja, ki zelo modro ugotavlja, kako nas je večina popolnoma odsotna v sedanjem trenutku, saj verjamemo, da bo naslednji trenutek prav gotovo boljši. Vmes pa zamudimo celo življenje, ki pa se dogaja tukaj in zdaj. Prijateljica psihologinja mi je rekla, da je že veliko, če se tega zavemo, zapremo oči in poskusimo ujeti nazaj misli, ki begajo v prihodnost. So za vogalom. Že vohajo leto 2018, čeprav manjka še par dni in kmalu bo sedanje le sled, na katero bomo hitro pozabili. Sem optimistka in mislim, da je čarovnija življenja prav v tem, da se lahko naša osebna zgodba v hipu spremeni v nekaj čudovitega, predvsem pa boljšega od tega, kar smo mislili. Ker si zaslužimo vse. Zdravje. Ljubezen. Srečo. Denar. In kot dobro veste, je vsega dovolj za vse, brez izjem.
In ta božič je tako, da je moja lista želja zelo kratka, ker sem velika punca in končno vem, da se daril, ki jih želim prejeti, sploh ne da kupiti. Vesele praznike, drage moje. Naj bodo polni raziskovanja, dobrih ljudi, pozitivnih reči in moči. Vedno z željo, da se zbudimo še boljše in pametnejše. Ker zmoremo.
