Vsi plavamo v istem oceanu

Nikoli ne spregledaš osebe, ki v popolni temi pride do tebe s svetilko in ti brez besed pokaže pot. No, včasih ni prav pot, je samo občutek, da le obstaja nekaj svetlega in že to je dovolj, da ima življenje ponovno smisel. Konec koncev je vse samo trenutek, ki hitro tudi mine, zato nima smisla ujeti preveč neviht, saj smo v mesecu, ko je največ zvezdnih utrinkov in prav včeraj zvečer sem jih ujela šest. Vsakemu sem namenila željo, ker je to tradicija, da v avgustu dvigneš nos in se zaveš te mogočnosti, pogledaš luno in si lahko samo misliš, da si zrno v neskončnem vesolju, a vseeno si. Tudi to nekaj pomeni. Nismo sebični takrat, ko zahtevamo od drugih, da z nami ravnajo lepo. In prej ali slej pridemo do točke, ko se več ne dokazujemo, ker drugi niso potrebni, in končno zadihamo svobodo. Ljudje, ki jih imamo v življenju, bi morali biti ob nas zato, da zmanjšajo količino stresa in nervoze, ne pa zato, da ga še dodatno povečajo. Pa vendar je tako, da imamo na svoji poti veliko ovir in precej takih, ki jih resnično ne potrebujemo, a podzavestno naredimo prav vse, da so še vedno tam. Bizarnost človeka.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Pred kratkim sem šla v Italijo po hrano in me na parkirišču ustavi gospa. Vljudno se mi približa in mi reče, da zaradi mene ni popustila, zaradi teh kolumn se ji je zdelo vredno zdržati in iti naprej. Nisem upala vprašati, kakšna je njena življenska zgodba, a le zato, ker je najbrž podobna našim. Takih je namreč nešteto in vsi plavamo v istem oceanu. A zdelo se mi je neskončno lepo in prav pobožala me je po duši zato, ker sem ji znala pomagati, nehote in prav na daljavo, a to je konec koncev moč besed, ko jih začutiš na koži in se ti zdi, da so tukaj le zate. Pomislila sem, da potem imam poslanstvo in ta pot ni le moja, temveč naša, saj se moje in vaše poti neštetokrat križajo in najbrž niti ne vemo, a nekje v vesolju nekdo le premika te niti in vidi veliko dlje kot mi sami.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Življenje me je naučilo, da moč ne prihaja iz trenutkov, ko gre vse tako, kot si si začrtal. In ne prihaja od situacij, ko si popoln zmagovalec. Ko si popolnoma na dnu in brez moči, pa se potem en dan kar zbudiš, se nasmeješ odsevu v ogledalu, greš naprej in te prav malo zanima, kar je bilo, ker je pred tabo še toliko dobrega in novega, no, iz teh trenutkov razviješ moč in postaneš boljši človek. Če na življenje gledate vsaj tu in tam kot na sestavljanko, v kateri šteje prav vsak izmed nas, potem najbrž razumete, da so vsi koraki, ki jih naredimo smiselni in vse odločitve, ki jih sprejmemo prave. Vsaj za nas. Naj vas nikoli ne vodi strah, da vam ne bo uspelo; morda bo, morda tudi ne, a v vsakem primeru je bila izkušnja, in to je edina stvar, ki šteje. Nekoč sem sama sebi rekla, da sem poškodovana, zlomljena v duši, s prevelikim bremenom izkušenj, kasneje mi je bilo jasno, da to povsem ne drži. Sem zdrava in ozdravljena, ponovno odkrivam sebe in sem pripravljena na vsak nov začetek. Ok, morda ne bo vse takoj na svojem mestu, a kmalu bo in bo dobro.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Na koncu dneva bi bilo kar pametno, če bi se same sebi zahvalile, ker nismo popustile, ker smo le razumele, da zadovoljstvo ne prihaja iz dobrega razmerja, odlične službe ali veliko denarja, prihaja le iz nas. Tu in tam se le odločite, da ste prioriteta, kar ne pomeni, da ste sebične, prej bi rekla, da je nujno potrebno. In morda je tako, da imate občutek, da nikamor in nikomur ne ustrezate, a to je vaša vrlina in morda o tem niste nikoli razmislile. In nima smisla, da se ukvarjate s tistimi, ki vam sodijo zaradi preteklosti, ker se ljudje spremenijo, gredo naprej in pripovedujejo nove zgodbe. Konec koncev imamo le eno knjigo življenja, škoda bi bilo zanemarjati poglavja zato, da naredimo svetu uslugo in smo tihe ter nevidne zato, da ne bi motile. Oči so neuporabne takrat, ko so možgani slepi. In oči so tukaj ne zato, da vidijo, temveč tudi zato, da imate vizijo. Jo  imate?

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ne pokvarite dobrega dneva zato, ker govorite o slabem včeraj. Samo spustite, ker je vse le energija, vse le čaroben prah, ki ga lahko ujamemo. Ali zamudimo.

***Na slikah nosim: kopalke in torba Goodnight Macaroon. Kopalke najdete  tukaj in torbo tukaj.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

8 komentarjev
  1. Draga Lorella,

    moram priznati, da sem najprej pogledala fotke, šele potem prebrala tvoje razmišljanje:-)))
    Lepo zapisano in lepo za pogledat.
    Čudovita si;-)

    Lep vikend
    Darja

  2. Kolumna za kapo dol in slike za jemat dih. Bravo fotografu za vse te brezhibne trenutke. V zadnjih časih jih je prav ogromno! Lep vikend, Elena

  3. Hvala za linke. Hvala za misli. Bizarno vprašanje: od kod so zapestnice? Lep vikend vsem…. samo ga. Karin se še ni oglasila…. 🙂

    1. jaaa, kje je zdaj Karin ? 🙂
      Bela zapestnica je iz luninega kamna in je darilo, zato nimam odgovora. Roza pa je iz Zlatarne Celje, imajo celo kolekcijo in so vse zelo lepe!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.