Tako je. Dokazano je, da smo ženske tako zelo občutljive, senzibilne in obupane, da hudo zbolimo zaradi ljubezni. Ne le prehlad ali visoka vročina, niti ne alergije ali kaj tako nedolžnega, temveč nekaj veliko bolj resnega, kot je denimo rak na dojkah ali maternici. Poslušala sem zgodbe italijanske ginekologinje, ki je pripovedovala o pacientkah, ki so skoraj umrle zaradi ljubezni, saj obstaja zelo tanka povezava med psiho in srcem, zato se določene napake zelo drago plačajo. Hvala bogu, so se skoraj vse zgodbe končale pozitivno, hvala bogu se je našel izhod, ampak je rak vedno na preži, kot temna senca, ki te čaka za vogalom in nikoli ne veš, kdaj se ponovno odloči za obisk. Šokiralo me je, kako se znamo kaznovati in še bolj obupano sem poslušala o možganih ter o tem, da si resnično lahko sami škodujemo, tudi do te mere, da ne želimo več živeti ali smo morda prepričane, da se moramo kaznovati. V določenih primerih lahko rak postane kazen, zaradi končane ljubezni, zaradi moškega, ki nas je tepel, zato, ker nas je pustil zaradi ženske, ki ima 25 let manj kot me in je že noseča … Ali zato, ker se nekega večera ni več vrnil in je na tako krut, neznosen način, s tišino in steklenim pogledom preprosto odšel. To so zgodbe žensk, ki so plačale najvišji davek za svoje ljubezenske tegobe: zdravje in življenje.
Prejšnji mesec so me poslali na mamografijo. Kar tako, brez posebnih razlogov, pač pregled, in mi ni bilo vseeno. Res mi ni bilo. Zmotilo me je toliko stvari, da jih niti nočem našteti, ena izmed teh pa je skrajno banalna. V bolnišnici ni čakalnice, zato smo bile ženske kar na hodniku, gruča žensk, ki smo debatirale o televiziji in Bleščici, o modi in lepoti zato, da bi čakanje prej minilo. In vsak, ki je šel mimo, nas je zagledal pod napisom “Mamografija” in se mi je zdelo skrajno neokusno. Nobene intime. Tvoje stvari kar tako, na voljo vsem, kot opice v cirkusu. Delam nepotrebno dramo? Morda, ampak res sem se počutila bedno. Še dobro, da je bila mlada sestra zelo prijazna in tudi rezultat je bil odličen, a kaj ko so me čez par dni poklicali, da mi povejo, da se morda slika ne vidi tako dobro, kot bi morala, naj torej grem na ultrazvok. Vračala sem se iz Italije, v avtu je na zadnjem sedežu pela Sofia, meni pa se je sesul svet. In ponovno sem samo strmela v oblake in rožnato nebo ter razmišljala, kako gre svet normalno naprej, jaz pa sem prejela novico, ki mi ni bila prav nič všeč. In takoj temne misli, interpretacija zdravnikovih besed, kaj, kako, zakaj, kdaj. Pomislila sem tudi, ali živim dovolj zdravo in umirjeno, ali sem imela preveč stresov, ali se mi bo življenje obrnilo na glavo.
Tako sem opravila še ultrazvok in je bilo vse tako, kot mora biti. Ampak bila sem na robu, na tistem robu, ki ga tako dobro poznajo ženske, ki so imele morda manj sreče in jih je življenje porinilo na drugo stran. Zato sem predavanje o tem, da lahko zbolimo zaradi ljubezni, še toliko bolj pozorno poslušala. In prav ženske smo nagnjene k temu, se prej kaznujemo in zato tudi pogosteje zbolimo. Rak je vsekakor ekstremna bolezen, je pa tudi bolezen sodobnega časa. Če že ne najdejo rešitve, bi bilo dobro, da se same zaščitimo tako, kot lahko. Izbiramo normalne moške, se ne sekiramo preveč v službi, imamo prave prijatelje in se zavemo, da je svet poln težakov in pacientov, ki jih žal ne bomo spremenile, lahko pa se samozavestno odločimo, da ne bodo del naše zgodbe. Se naučimo reči ne in za vikende ne delamo, ko se delavnik konča, si vzamemo čas za čaj z medom in zvečer preberemo vsaj tri strani najljubšega romana. Od svojega moškega zahtevamo, da nas ljubi in spoštuje tako, kot mi njega, in nič ne bo narobe, če kdaj pomije posodo in pelje otroke v vrtec ali šolo, pa tudi v trgovino lahko skoči, četudi je razlog banalen: smo si pravkar nalakirale nohte.
Upam, da vas bo ta zapis vsaj za minuto ustavil, ker je zapis zdrave ženske, ki vam je zelo podobna. Dokler je vse tako, kot mora biti, se sploh ne zavemo, kako je zdravje dragoceno, kako ni tako strašno samoumevno, da telo prenaša vse, tudi najslabše stvari in morda je normalno, da se kdaj pritožuje in nam da vedeti, da resnično pretiravamo. Vsak dan peljem otroka v vrtec in vidim mnogo mamic, ki tako kot jaz štejejo minute in tekajo, kot nore kure od enega do drugega opravka. Težko bomo spremenile svet, ki nas počasi že požira, morda pa lahko vsaj deloma spremenimo sebe. Prvi korak: imejte se rade in nikoli, res nikoli ne dovolite, da vam kdo odvzame srečo in notranji mir.
