V resnici je kar malo strašljivo in žalostno vedeti, da to sploh obstaja, a obstajajo ženske, ki imajo resen sindrom čebele kraljice. To pomeni, da jim popolnoma manjka ženska solidarnost, v življenju pa se veliko ukvarjajo s tem, kako ovirati druge ženske. Čeprav se mi je na trenutek zdelo nemogoče, sem v resnici tudi sama padla v njihovo past, zato lahko rečem, da je ta sindrom v naši družbi zelo živ in žal prizadene kar visoko število žensk.
Ko govorimo o ponotranjeni mizoginiji, običajno mislimo na odnos averzije in sovražnosti do žensk, ki se pogosto povezuje z moškimi. Toda ali so ženske ločene od tega občutka? Ali so imune? No, na žalost je odgovor ne. Ženske živijo v istem družbenem in kulturnem kontekstu kot moški in se prepogosto, ne da bi se tega zavedale, znajdejo naklonjene stereotipom o spolih, ki ne vključujejo le njih samih, ampak jih celo sabotirajo. Govoriti torej o spolnih stereotipih, mizoginiji in seksizmu samo v moškem smislu je napačno, saj je kulturni univerzum, ki ga oba spola živita in ga pogosto obiskujeta, enak. Predvsem v delovnem življenju, v okolju, v katerem konkurenca skokovito narašča in posel še vedno prepogosto velja za »moški posel«, se zdi, da je nekaj žensk na oblasti podvrženih tako imenovanemu sindromu čebelje kraljice, zaradi česar se držijo iste mizogine in moške šovinistične kulture, ki jih je diskriminirala. Poznate kakšen primer? Prepričana sem, da ste že naletele na nekaj podobnega.
Najbolj slaven primer čebele matice je najbrž Meryl Streep v vlogi Mirande Priestly v slavnem filmu Hudičevka v Pradi: uspešna, avtoritarna, strahovita, brezkompromisna voditeljica, potopljena v bolno tekmovalno logiko. Ona je popolna čebela kraljica, ki, prevzeta od najbolj ekskluzivne konkurence, sodi in kritizira bolj značilne ženske lastnosti. Brez usmiljenja razvrednoti ostale in z njimi ni nikoli zadovoljna, saj nobena ni dovolj dobra, dovolj na nivoju ali dovolj marljiva. Ker kraljica je samo ena, torej ona sama. Če so v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so začeli proučevati fenomen »čebelje matice«, ta odnos utemeljevali s pičlimi možnostmi žensk v svetu dela, ki so ga zato obdržale z bojem z močjo, zvitostjo in včasih celo zlobo, se danes zdi ta logika dokaj nepravilna. Čeprav se skozi sprašujem, zakaj se vse to dogaja, zna biti, da je odgovor enostaven: ko ima človek moč, pozabi na pot in se obnaša, kot bi bil bog.
Ne vem, kako je z vami, a mami mi od nekdaj pravi, da nihče ni večen. V bistvu imamo na zemlji drugačne poti in najbrž tudi drugačne možnosti, a na koncu končamo vsi pod njo. Že iz tega vidika bi lahko razumeli ali razumela, da je pametno, če se potrudimo za dobre odnose in pristna prijateljstva, da si več pomagamo in se manj oviramo, da poskusimo videti v vsaki ženski, ki jo srečamo, zrcalno sliko sebe. Brez tekmovalnosti, zavisti ali zlobe. A to nam nikakor ne uspeva. Presenetljivi so zadnji podatki, ki jih je zbral Inštitut za ustrahovanje na delovnem mestu, po katerih je 80 % zlorab in ustrahovanja žensk usmerjenih proti drugim ženskam, ki so celo opisane kot “zlobni geni” (torej prava čebelja kraljica), saj uporabljajo svojo inteligenco zato, da ciljajo na šibke točke drugih žensk. Udarjanje tam, kjer je večja ranljivost, seveda ni značilno za vse managerje, prav tako niso vse ženske neusmiljene in nesramno tekmovalne. Nekatere študije so denimo dokazale, kako so ženske odlične vodje, ker imajo ogromno mero sposobnosti, empatije in notranjega zadovoljstva, zato prekašajo moške.
Ko pomislim na čebele, v spomin nikoli ne prikličem samo ene. Ok, super je, da obstaja čebela matica in hkrati tudi trot, a med, ki ga na koncu dobimo, je rezultat skupnega in zelo dobro organiziranega dela. Nisem strokovnjakinja za živali in žuželke, a sem prepričana, da so čebele pametne; če bi se nekega dne kraljica zgubila ali preprosto umrla, bi nadaljevale svoje delo, preprosto tako, da si bi se na novo organizirale, s skupnimi močmi, vedno s ciljem pred očmi: dobro delati, dobro jesti in živeti brez stresa. Bog ve, morda nismo pametne kot čebele, a nam to prej ali slej celo uspe.