Življenje v tem trenutku

#iorestoacasa je hashtag, ki ga zadnje dni Italijani najbolj pogosto uporabljajo. V prevodu je to #jazostanemdoma. Ko sem razmišljala o tem, kaj bi doma počela tudi sama, sem se spomnila, da moram pospraviti omaro v spalnici in tisto v dnevni sobi, pomiti šipe in teraso, oprati zavese zato, da bo vse dišalo po pomladi in nedvomno podariti obleke, ki jih ne nosim več. In ko bi vse to končala, bi vzela knjigo in bi začela brati. Imam zelo lepo zbirko, ki naj bi čakala na poletne dni, a zakaj ne že zdaj? Zdi se mi, da bi doma lahko počela veliko različnih stvari, a kaj ko pomlad nestrpno trka na vrata, sonce pa je že na pol nasmejano. To pomeni, da nas narava te dni tudi vztrajno kliče in morda ni tako slabo, če si vzamemo malo več časa za sprehod ob morju ali v gozdu, izberemo našo čudovito, neskončno zemljo namesto nakupovalnega središča in malo odmislimo stvari, ki so se nam zasidrale na ramenih, kot bi nosile nahrbtnik s kamni.

Foto: Zen

Težko ostanem hladnokrvna. Četudi nas je ta virus presenetil in razdražil, razžalostil in prestrašil, v tej situaciji vidim tudi priložnost. V resnici priložnosti vidim povsod in se jih prav gotovo trudim najti takrat, ko je vse črno. A kot veste, če ne bi bilo noči, ne bi bilo niti sonca, če ne bi bilo dežja, ne bi bilo rož. To je zelo poseben čas in obdobje, ki so ga morda doživeli naši stari starši ali starši, oziroma tisti, ki so v živo videli vojno in so prav zato, v tem trenutku, toliko bolj zaskrbljeni.

Foto: Zen

V življenju so nam stvari samoumevne. Nikoli nisem dvomila, da bom lahko skočila na avtobus ali čakala zdravnika v čakalnici, pojedla jabolko tudi z umazanimi rokami in k sebi vabila prijatelje. Nikoli nisem dvomila, da bom lahko šla jutri do Benetk, stopila na tisto letalo in prispela do kraja, ki ga želim obiskati. Da bom lahko objela starša in mečkala Sofio, pozdravila ljubo Ano z objemom in se rokovala z vsakim, ki mi pokaže malo naklonjenosti. Temu v resnici rečemo svoboda in v teh časih naj bi bila samoumevna. Pa ni.

Foto: Zen
Foto: Zen

Veliko stvari v našem življenju ni samoumevnih. Ni samoumevno, da lahko pišem, kar želim in te besede pridejo do vas. Ni samoumevno, da na policah v trgovini najdem vse jogurte, mleko in sir, ki si jih zamislim, in je vse na svojem mestu. Ni samoumevno, da imam delo in ljudi, s katerimi grem lahko na kavo. Morda bi si morala vsak dan znova napisati seznam stvari, za katere sem hvaležna, in po tihem ponavljati: Hvala. A tega nisem naredila. Zmanjkalo mi je časa, zmanjkalo mi je idej, zmanjkalo mi je navdihov. Danes pa sem pomislila, da za besedo Hvala ne potrebuješ posebnega zagona, ker bi se morala preprosto zgoditi in to vsakič, ko spregledaš, da imaš v življenju veliko stvari, ki niso samoumevne.

Foto: Zen
Foto: Zen

V očeh staršev, ki imajo danes že svoja zlata, čudovita leta, zaznam strah. Naredila bi vse, da bi jim ga prevzela. V Sofijinih besedah začutim dvom, da gre morda lahko nekaj narobe, moja dolžnost pa je, da ji zagotovim, da bo vse v redu. In seveda tudi bo. A v tem zelo posebnem času razmišljam, kako je ta virus pokazal tudi drugačno plat ljudstva. Ignoranco tistih, ki so v medijih iskali senzacionalizem in tako vrgli bombo, za katero zdaj ni več poti nazaj. Brezbrižnost tistih, ki so kljub pozivom šli v nakupovalne centre in restavracije ter tako okužili druge. Lahkoto, s katero so nekateri glasno in jasno diskriminirali ljudi ter jih sumničavo gledali le zato, ker “bi morda lahko kaj imeli“, kar se dogaja tudi danes, presenetljivo lahko rečem, da celo pri ljudeh, ki jih zelo dobro poznam. Nerodno mi je, ko v njihovih očeh zagledam vse to in hkrati pomislim, da so te oči zrcalo duše.

Foto: Zen
Foto: Zen

Virus nas je zdaj dal narazen. Ne govorim samo o distanci enega metra, kar je v resnici še najmanj, kar se je zgodilo. Naredil je razlike in pokazal najbolj šibko plat človeka, ko s prstom kažeš na druge in ne pomisliš, da si tudi sam v istem loncu. In ta lonec kuha, mi pa vremo vsi, brez izjem. Krivice ni potrebno iskati, saj je toliko teorij zarot, ki so lahko resnične ali ne, da bi bilo še najbolje, če bi zemljo resetirali in začeli znova. A to, žal, ni možno.

Foto: Zen

Da ne bom negativna, ker to pač nisem. Danes sem naletela na objavo na Facebooku, kjer je skupina deklet ponudila starejšim stanovalcem v bloku svojo pomoč. Pustile so listek zraven poštnega nabiralnika s svojimi telefonskimi številkami in se ponudile, da bi brezplačno šle po hrano ali na pošto plačevat položnice. Da starejši ne bi šli ven in ne bi bili izpostavljeni nevarnosti. Človeška nota, ki bi jo morali imeti vsi. Empatija. Pogum. Življenje. Razmišljam o tem, da morda ni dovolj, da si razkužimo roke in nadenemo masko, v resnici imamo masko skozi na sebi in ni tista, ki nam pomaga bolje dihati.

Foto: Zen

Morda je ta virus velika izkušnja, ki jo bomo vsekakor prestali in nam bo na koncu tudi povedala, kdo smo.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

6 komentarjev
  1. Tudi moje razmišljanje je podobno vašemu Ga.
    Človek resnično lahko naredi čudeže! Toda ta trenutek Ni od človeštva. Je in ni je pa posledica človeka. Modrost, Bog, Logos pa je višja sila.
    Se bomo vzporedno z tu bivanjem začeli zavedati, da smo dvojna bitaja. Materialno kar obvladamo svet. Pa ga tudi duhovno? Poznamo še, sočutje, pozornost, dobroto, pomoč brez da kaj pričakujemo?! Sedaj imamo idealno priliko, da se ozremo v sebe. Brez hitenja, brez obveznosti, samo biti sam z sebij. Odgovori bodo prihajali kot izvir. In mi smo resnično notranji izvir katerega moramo še spoznati!
    Velik napis pred templem v Delfih: Človek spoznaj samega sebe. To je naša naloga. In potem ne bo več nevarnosti od zunaj

    1. Draga Ivana, se zelo strinjam. To so časi, ko moramo dejansko malo več razmišljati in biti sami s seboj res ni slabo, pravzaprav zna biti zelo zanimiva izkušnja. Prav pričakovanja znajo biti problematična in res je, spoznajmo najprej sebe. Te dni vidim veliko nestrpnosti, dogajajo se stvari, ki mi dajo misliti. Sama sem del te situacije tako, kot mi vsi. Pri ljudeh opažam drugo plat, včasih tudi tretjo in četrto, pa me je malo strah. Priznam, da zna biti človek v stiski bitje, ki si ga ne želiš srečati. Pa vendar, mar ni tako, da smo v tej situaciji pravzaprav v stiski vsi?
      Duhovno ne obvladamo življenja, res ga ne. In pozabimo na osnovne stvari. Zdaj smo izgubili vse, kar je bilo do prejšnejga tedna samoumevno. In tako bo za nekaj časa. Jaz samo upam, da se bomo potem kolektivno zbudili in postali lepše osebe. In res je, ta virus bo pokazal marsikaj in bo naredil čistko, tudi v smislu odnosov.
      Hvala za vaše sporočilo, želim vam vse dobro in seveda predvsem ogromno zdravja. Objem, vsaj tako, virtualno.

  2. Zelo podpiram vajino razmisljanje. Marsimaj smo prebrodili in bomo tudi to.
    Je res da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi po koncu virusa,bomo nekako zaceli znova kot osebe,druzine,drzave,ljudje,svet.
    Ce ze gledamo samo nase voditelje,so pri ohranjanju zdravja stopili skupaj in gledajo v isto smer.
    Naj tako ostane
    Lep dan z gorenjske
    Tina

    1. Seveda! Vse bo še dobro! Jaz sem bila danes cel dan v gozdu in mi je res pomagalo. Tam odmisliš vse in stvari postanejo nekoliko bolj normalne. Poklicala me je prijateljica iz Italije in mi rekla, da je doma že dva tedna, dela jogo, ima sestanke preko Skypa, je pospravila že dve omari, oprala vse zavese, pogledala risanke s svojim otrokom. In dodala: sploh ni slabo, v tej nenormalnosti sem našla nekaj normalnega.
      Mi je dalo zelo misliti, kaj je sploh normalno in kaj ni.
      Objem.

  3. Ze odkar vas poznam, seveda preko TV, ste mi draga.Lepa,prijazna in pametna.Tako globoke misli ste napisali, da kar solze tecejo.Z mozem sva starejsa in spravljena na vse.Zelo sem se poglobila v vase pisanje.Vsi smo na nevarni ladji. Pomeni da lahko potonemo.Tu je sedaj ta trenutek, ko se clovek zave kako malo v bistvu potrebuje za svoje mirno zivljenje. Bohotenje na racun drugih se na dolgi, pa tudi kratki rok , ne obnese.Je morda prisel cas za velike spremembe, ki jih svet potrebuje.
    Naj se zgodi, kar se mora.Sorodne duse smo z svojimi custvi pomirjene
    Z SVOJO DOBRO ENERGIJO BOMO PRIPOMOGLE , da bo tudi ta huda preizkusnja mimo

    1. Draga Ivana, hvala za lepo sporočilo. Res je, nismo sami. V tem trenutku je pomembno biti pametni in se držati pravilom. Nikar ne pozabimo, da so ljudje pred nami to isto situacijo prebrodili. Ne bo konca sveta in vse bo še dobro. Bodimo strpni, stopimo skupaj, čeprav je zdaj potrebna razdalja. Vprašajmo za pomoč, če jo potrebujemo in vprašajmo tudi druge, če lahko za njih kaj naredimo. Zdi se, da so nam danes na jutri odvzeli svobodo in deloma je res tako, a ne pozabimo, da ne bo za vekomaj. Najtežje je starejšim, izolacija je lahko zelo huda stvar tudi za možgane. Jaz sem tukaj, če želite kumunicirati z mano, sem vedno na voljo.

      Moj mail za vas in vse ostale: lorella@glitter.si

      Objem in val dobre energije, naj pride prav do srca!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.