Iz omare vzamem brisačo in notri zavijem čiste lase. Dišijo po dobrem, prav tako telo, napojeno z najljubšo kremo: vanilija in sivka, za kožo in dušo. Bosonoga se sprehajam po hiši in razmišljam o majhnih stvareh, ki me naredijo tako živo. Na nogah imam še vedno moder lak, ker me spominja na dopust in obdobje, za katero bi najraje videla, da se ne bi nikoli končalo. Pripadam morju in oceanu, ker je v meni nešteto odtenkov modre barve, a hkrati sem najraje v gozdu, ko se pokrijem z odejo in kurim svoje smole, ko dovolim, da na dan pride moja najbolj divja in primitivna plat, ko postane živ spomin na vse Ženske, ki so obstajale pred mano. In tako tudi avgust beži iz rok, kot bel pesek na plaži, ki ga preprosto ne moreš ustaviti. Ponovno ostaja samo ta trenutek in jaz v njem. Malo ujeta med tem, kar je bilo in hkrati radovedna za to, kar pride. Vedno hvaležna, neskončno hvaležna.
Objem.
