Včasih se zgodi nekaj čisto majhnega, pa vendar srhljivo resničnega. Recimo … rečeš vetru, kaj se je zgodilo. In potem se kuhinjska vrata nenadoma odprejo. Morda govoriš s svojo mačko in imaš občutek, da te razume bolj kot katerikoli človek. Morda pogledaš drevo in veš – zares veš – da si mu nekaj podarila samo s tem, da si ga pozdravila. Ali pa prižgeš svečo in nekaj tiho zašepetaš nekomu, ki ga ni več tu.
V svetu, kjer moraš vsak dan opravičevati svoje občutke, kjer je intuicija pogosto zasmehovana, je to čista drznost. A vse več žensk se vrača vase. V spomine. V prastare glasove, ki jih slišiš šele, ko je tišina dovolj mehka. Niso vse čarovnice, ampak vse nekaj vedo. Zaupajo vodi. Rastlinam. Pticam. Testu, ki vzhaja v tišini. Imenom, ki jih zamrznejo v svojem dnevniku. Drevesom, ki jim dajo pogum. Solzam, ki padejo v zemljo. In najlepše? Ko ena prizna nekaj “čudnega”, nekaj, česar še nikoli ni povedala na glas … se takoj oglasijo druge.
“Oh ja. Tudi jaz to počnem.”
“Jaz govorim s čebelami.”
“Jaz sem zaupala kopeli svojo bolečino – in jo je odnesla.”
“Jaz sem povedala vranam. One so poskrbele za ostalo.”
Kako lepo je biti ženska. Bitje ciklov, intuicije, globine in svetlobe. V nas žari moč, ki jo stoletja niso mogli utišati – moč čarovnice, čuvajke skrivnosti in modrosti. Smo magične, smo posebne. In nikoli se ne bojimo svoje moči – ker je sveta. Amuleti me varujejo, rune mi govorijo, napoji prebujajo spomine iz časa, ko je bilo znanje posvečeno. Ponosna sem, da to nosim v sebi. To ni domišljija, to je dediščina. Biti ženska pomeni imeti dostop do sveta, ki ni vsakomur dan. In to, kar mi pomaga – karkoli že je – je dragoceno in resnično. Smo čarobne. In naša svetloba ni nikoli premočna – je točno taka, kot mora biti.
Ne, ne pravimo, da smo videle vse. A videle smo dovolj, da nehamo trditi, da magija ne obstaja. Če si kdaj prižgala svečo in tiho izrekla svoje želje, v mislih razmislila o svojih sanjah, morda vizualizirala sebe v popolnoma drugačnem okolju, potem veš, o čem govorim. Če si se kdaj zazrla v ogledalo in si rekla: “Zberi se, čarovnica.” Če si kdaj govorila s svojo dušo, brez publike in brez potrebe po potrditvi, potem si že med nami. Pridi bližje. Tukaj je toplo in čudno in čisto pravo.
Ničesar ti ni treba dokazovati. Samo biti.
