Jesen s svojimi listi v odtenkih zlata, brona in bakra za mnoge predstavlja ne le najlepši letni čas, temveč tudi nov začetek. Je trenutek, ko skupaj s padlim listjem narava odstranjuje tisto, kar ji ne koristi več, varčuje z energijo in se pripravlja na ponovni razcvet.
Narava je čudovita metafora našega življenja. V tem obdobju nas uči pravega pomena spremembe: da moramo spustiti, kar nam ne služi več, da se naučimo usmerjati energijo vase in da znamo v tišini počakati na novo. Sprejeti praznino ni enostavno, a prav ona ustvarja prostor za sveže priložnosti.
Odrezati suhe veje
Tako kot drevo potrebuje obrezovanje, da lahko požene nove poganjke, tudi mi potrebujemo pogum, da se poslovimo od starih vzorcev, navad in odnosov, ki nas izčrpavajo. Rez boli, a prav ob rani, kjer smo nekaj odrezali, se pojavi nova rast.
Zapri oči in si predstavljaj, da si drevo. Vsaka tvoja veja predstavlja odnos, dejavnost, navado ali način razmišljanja. Čeprav so nekatere veje že dolgo mrtve, še vedno visijo na tebi. Ne dajejo ti več ničesar, a kljub temu jemljejo energijo. In prav zato se pogosto počutimo utrujeni ali prazni – hranimo nekaj, kar je že odmrlo.
Zakaj se je težko ločiti od starega?
Starih vej se oklepamo iz navade, strahu ali nostalgije. A dokler ostajajo, ni prostora za novo. Novi talenti, priložnosti ali ljudje ne morejo vstopiti v naše življenje, če ga že zapolnjuje staro in nepotrebno. In tudi če pridejo, jih ne opazimo, saj smo preveč zaposleni z obujanjem preteklosti.
Sprememba ni impulz, temveč zavestna odločitev
To ne pomeni, da moramo nenadoma opustiti vse, kar smo gradili, ali sprejemati nepremišljene odločitve. Pomeni le, da si vzamemo čas za razmislek in si priznamo, kaj v našem življenju ne prinaša več rasti. To je prvi korak k prenovi.
Jesen nas torej uči pomembne lekcije: ko pustimo staro, ustvarimo prostor za novo. Odrezane veje niso izguba, temveč darilo – saj prav zaradi njih lahko spomladi ponovno zacvetimo.
