To je moja najbolj šibka točka. Strah. Včasih pride tiho, skoraj neopazno. Drugič me objame nenadoma in tako močno, da ne znam več dihati normalno. Glava začne ustvarjati slabe scenarije, eden hujši od drugega. Kaj če se zgodi nekaj strašnega? Kaj če izgubim nadzor? Kaj če bo vse narobe?
In najhuje je to, da vem, kako neracionalno zna vse skupaj delovati. Pa vendar občutek ostane resničen.
Psihologi danes opozarjajo, da živimo v času, ki naš živčni sistem drži v skoraj stalni pripravljenosti. Svet je postal prehiter, preglasen in preveč povezan z našo notranjostjo. Telefon odpremo za minuto in že nas preplavijo vojne, bolezni, katastrofe, nasilje, krize. Naši možgani pa niso ustvarjeni za to, da bi vsak dan procesirali strah celotnega planeta. Današnji človek živi v konstantnem občutku negotovosti. Ne gre več samo za posamezne strahove, ampak za občutek, da je svet sam postal nestabilen. In ko možgani izgubijo občutek varnosti, začnejo ustvarjati scenarije nevarnosti tudi tam, kjer jih mogoče sploh ni.
Zanimivo je, da možgani ne ločijo vedno med resnično grožnjo in mislijo na grožnjo. Če si dovolj dolgo predstavljamo nekaj slabega, telo reagira, kot da se to že dogaja. Srce začne hitreje biti, mišice se napnejo, dih postane plitek. Amigdala, center za strah v možganih, sproži alarm. In potem se začne spirala.
Bolj kot se bojimo svojih misli, močnejše postanejo. Bolj kot želimo nadzorovati prihodnost, bolj nam uhaja iz rok.
Veliko ljudi z anksioznostjo ima pravzaprav eno skupno lastnost: neverjetno potrebo po kontroli. Ker mislimo, da bomo s predvidevanjem slabega preprečili bolečino. A resnica je drugačna. S tem samo utrudimo svoj živčni sistem. Mene strah pogosto ujame ponoči. Ko je tišina. Ko ni več distrakcij. Takrat glava govori najglasneje. In včasih imam občutek, da se je skoraj nemogoče osvoboditi.
Ampak psihologi pravijo nekaj pomembnega: cilj ni živeti brez strahu. Cilj je, da nas strah ne vodi.
Strah je del človeka. Vedno je bil. Nekoč nas je ščitil pred nevarnostjo v naravi, danes pa pogosto reagira na informacije, novice, negotovost in notranje rane. Problem ni v tem, da čutimo strah. Problem nastane, ko mu začnemo popolnoma verjeti. In mogoče je prvi korak prav ta: da si priznamo, kako zelo nas je strah. Brez sramu. Brez pretvarjanja, da smo vedno močni. Ker včasih največji pogum ni v tem, da se ničesar ne bojimo. Ampak v tem, da kljub strahu nadaljujemo.