Kaj če bi na dopust odšli zato, da bi se za nekaj dni umaknili od vsega? Brez urnika, brez nenehnega preverjanja telefona in brez potrebe, da bi vsako doživetje fotografirali. Vedno več popotnikov išče prav to – tišino, preprostost in čas zase. In eden najbolj zanimivih odgovorov ponujajo samostani.
Dopust si danes pogosto predstavljamo kot nasprotje vsakdanjega življenja: več dogajanja, več ogledov, več restavracij, več fotografij, več izkušenj. Potovanje naj bi bilo čim bolj polno. Toda morda je prav v tem problem. Ko je vsak trenutek zapolnjen, se je težko zares odklopiti. Telo je sicer na drugem koncu sveta, glava pa še vedno ostaja v službi, na družbenih omrežjih, v elektronski pošti in neskončnem toku obvestil. Zato se pojavlja drugačen način potovanja. Njegova glavna atrakcija ni znamenitost, temveč odsotnost hrupa. Imenujemo ga lahko turizem tišine.
Dopust brez programa
Samostan se na prvi pogled zdi skoraj popolno nasprotje sodobnega turizma. Ni bazena, animacije, koktajlov ob sončnem zahodu in pogosto niti televizije. Namesto tega so tu preprosta soba, zgodnje jutro, zvonovi, sprehod, knjiga in tišina. Prav ta preprostost pa postaja privlačna. Nekateri samostani in verske skupnosti že stoletja sprejemajo romarje in popotnike. Tradicionalno je šlo predvsem za zatočišče na romarskih poteh, danes pa se takšna gostoljubnost vse pogosteje povezuje tudi z željo po umiku od sodobnega načina življenja. Gost ne pride nujno zaradi vere. Lahko pride zato, ker je utrujen. Od dela. Od telefona. Od mestnega hrupa. Od nenehne potrebe po produktivnosti. In predvsem od občutka, da mora ves čas nekam hiteti.
Ko telefon izgubi svojo moč
Ena največjih vrednosti takšnega potovanja je digitalni odklop. V samostanu telefon nenadoma postane manj pomemben. Wi-Fi je lahko omejen ali pa ga gost preprosto ne potrebuje. Namesto drsenja po zaslonu ostane nekaj, kar je v vsakdanjem življenju postalo presenetljivo redko: dolg čas brez zunanjega dražljaja. Sprva je lahko neprijetno. Človek ugotovi, kako pogosto avtomatično poseže po telefonu. Preveri uro, čeprav jo je pogledal pred dvema minutama. Odpre elektronsko pošto, čeprav ve, da ne čaka ničesar pomembnega. Pogleda obvestila, nato družbena omrežja in čez nekaj minut že pozabi, zakaj je sploh vzel telefon v roke.
V tišini takšne navade postanejo vidne. In prav zato je odklop lahko veliko več kot le nekaj dni brez interneta.
Italija: med gorami, gozdovi in starimi samostani
Za takšen oddih sploh ni treba daleč. V Italiji obstaja dolga tradicija samostanske gostoljubnosti, od benediktinskih opatij na severu do frančiškanskih samotišč v osrednji Italiji. Med posebej zanimivimi možnostmi je opatija Monte Maria v Val Venosti na Južnem Tirolskem, ena najvišje ležečih benediktinskih opatij v Evropi. Življenje tam že stoletja zaznamuje benediktinsko pravilo, gostje pa lahko svoj dan prilagodijo ritmu skupnosti in se po želji udeležijo jutranje molitve.
Še drugačen značaj imajo kraji v Umbriji in Toskani. Okolica Assisija, Cortone, Camaldolija in La Verne ponuja kombinacijo narave, zgodovine in duhovne tradicije. Tu samostanski oddih ni nujno povezan z religioznostjo obiskovalca. Za marsikoga je dovolj že možnost, da nekaj dni preživi v naravi, v tišini in stran od običajnega urnika. Tudi Lazio ponuja številne možnosti, zlasti ob starih romarskih poteh. Med najbolj znanimi je samostan Santa Scolastica pri Subiacu, povezan s Potjo svetega Benedikta. Takšni kraji imajo eno skupno lastnost: človeka prisilijo, da nekoliko upočasni.
Francoski otok, kjer je tišina del vsakdana
Še bolj radikalna je izkušnja na otoku Saint-Honorat pred Cannesom. Tamkajšnji samostan Lérins sprejema goste v tako imenovani samostanski hotel, vendar beseda »hotel« nekoliko zavaja. To ni prostor, kamor bi prišli po udobje klasičnega dopusta. Gostje živijo preprosto, sodelujejo pri vsakodnevnih opravilih in jedo v refektoriju. Obroki potekajo v tišini. Del izkušnje je tudi sodelovanje pri bogoslužju, možnost pogovora z menihom ter sprehajanje po otoku. Tudi prihod je del zgodbe: na Saint-Honorat se pripelješ z ladjico iz Cannesa, nato pa se svet avtomobilov, prometa in mestnega hrupa dobesedno začne umikati za teboj.
Na otoku so vinogradi, srednjeveški samostanski kompleks, kapelice in narava. Toda največja posebnost ostaja nekaj, česar turistični katalogi običajno ne morejo prodati:
čas.
Ko je manj pravzaprav več
Takšen dopust zahteva nekoliko drugačna pričakovanja. Če človek pričakuje hotelsko sobo z vsemi dodatki, bo verjetno razočaran. Samostanska nastanitev je pogosto preprosta. V nekaterih primerih mora gost celo prinesti lastno posteljnino ali pomagati pri vsakodnevnih opravilih. Na Saint-Honoratu na primer gostje sodelujejo pri pospravljanju, pripravi mize in pomivanju posode. Toda prav to spreminja odnos do prostora. Gost ni več samo potrošnik, ki pride, prespi in odide. Za nekaj dni postane del drugačnega ritma. Zjutraj se dan začne prej. Obrok traja dlje. Sprehod nima cilja. Večer ni zapolnjen z zabavo. In ko se stemni, ni nujno treba ničesar početi. Za sodobnega človeka je to skoraj eksotična izkušnja.
Od Avstrije do Japonske
Ideja umika v tišino seveda ni omejena na katoliško Evropo. V Avstriji najdemo samostane in duhovne centre, kjer se tišina povezuje z meditacijo, ustvarjalnostjo, naravo ali celo vodenim postom. Med zanimivejšimi je samostan Pernegg, kjer so tedenski umiki povezani s postom in različnimi dejavnostmi, od joge in pisanja do hoje, petja in ustvarjalnih delavnic. Na Japonskem ima podobna tradicija drugačno obliko. Shukubo so nastanitve, povezane s templji in svetišči, ki so bile prvotno namenjene predvsem romarjem. Danes lahko obiskovalcu ponudijo priložnost, da se približa tradicionalnemu načinu življenja in duhovnim praksam. Na gori Mitake v bližini Tokia je mogoče prenočiti v takšni nastanitvi in se odmakniti od mestnega vrveža. Nekateri programi vključujejo meditacijo in tradicionalne rituale očiščevanja, med njimi tudi zahtevnejši ritual pod slapom.
To ni wellness v običajnem pomenu besede. Je nekaj bolj nenavadnega: poskus, da bi se človek skozi fizično izkušnjo znova povezal s prostorom, telesom in lastno pozornostjo.
Zakaj si želimo tišine?
Morda zato, ker je postala redka. Živimo v okolju, v katerem je skoraj vsaka praznina takoj zapolnjena. Če je v dvigalu tišina, pogledamo telefon. Če čakamo na vlak, poslušamo podkast. Če sedimo sami v restavraciji, preverimo sporočila. Tudi dopust pogosto postane samo še ena oblika uživanja vsebin. Ogled znamenitosti. Fotografiranje. Objavljanje. Ocena restavracije. Naslednja lokacija. Samostanski oddih ponuja obratno logiko. Ni treba, da se kaj zgodi. Ni treba, da vse fotografiramo. Ni treba, da imamo mnenje o vsakem trenutku. Lahko samo sedimo. In morda prav takrat ugotovimo, kako zelo smo tega potrebovali.
Novi luksuz ni več udobje
Dolgo je veljalo, da je luksuz potovanja povezan z več: večjo sobo, boljšo posteljo, boljšo hrano, več storitvami. Toda današnji luksuz je lahko tudi odsotnost. Odsotnost obvestil.
Odsotnost hrupa. Odsotnost urnika. Odsotnost pričakovanj. V tem smislu samostan ni nujno poceni alternativa hotelu niti verska različica wellnessa. Je nekaj drugega: prostor, kjer lahko človek za nekaj dni izstopi iz svojega običajnega načina življenja. In ko se vrne domov, morda ne prinese spominka. Prinese pa nekaj veliko manj otipljivega – občutek, da mu ni treba ves čas nekam iti. Včasih je namreč najboljši način za potovanje ta, da se za nekaj dni nikamor ne mudiš.