Drago 2020

Drago 2020,

ne vem zakaj, ampak ne morem reči, da te ne maram in da komaj čakam, da greš stran. Ne morem reči, da si mi podaril 365 dni, ki so bili popolnoma za nikamor, ker vem, da sem se v tvoji družbi veliko smejala, prejela čudovita darila, spoznala zanimive ljudi, naredila načrte, neštetokrat rekla “oprosti” in se veliko dobrega naučila. Ok, priznam, bilo si malo čudaško, a še vedno moje, edinstveno in po svoje igrivo. Prepričana sem, da tudi tebi ni enostavno, da nas zdaj gledaš in si misliš svoje, celo to, da ti je žal, ker nisi pričakovalo toliko zmede in slabih misli, nisi pričakovalo, da boš s seboj prineslo toliko sprememb. Ljudje na zemlji ne maramo sprememb, marsikdaj jih niti ne razumemo in letošnje so bile, no, kaj naj rečem, zelo zahtevne.

Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy

Ko sedim doma pred svojo božično jelko, v dnevni sobi, ki je polna sveč, in imam na sebi (še eno) novo, volneno in toplo trenirko, ne morem reči, da mi karkoli manjka. Hladilnik je, hvala bogu, še vedno poln, Sofia brenči po stanovanju, jabolčna pita je skoraj vsak teden v pečici, oblaki se na nebu sprehajajo kot sicer in tudi morje je v daljavi, se ni spremenilo, je še vedno tam, na svojem mestu, da ujame moje misli. Ne, vse skupaj res ni slabo, je pa drugačno, nepričakovano in strašljivo, a le takrat, ko razmišljam o prihodnosti.

Potem se spomnim, da moram ostati tukaj in zdaj, se hitro vrnem nazaj, se objamem, si skuham kavo, ki še vedno vrhunsko diši in vse je na svojem mestu.

Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy

Včeraj sem prejela pismo, ki me je naredilo žalostno. Pismo o tem, kako se izteka leto, ki ga moramo čim prej pozabiti, in zdelo se mi je tako hudo in krivično, predvsem pa sem se ponovno ustavila pri tistih, ki so zdaj ujeti v strahu in so prepričani, da teh težav ne bomo nikoli prebrodili. No, nisem vseved, a drago 2020, v teh dvanajstih mesecih si mi dalo tudi veliko upanja, pokazalo si mi pot, ujelo prava prijateljstva in me oddaljilo od tistih, ki pač prijatelji niso bili. Odprlo si mi oči, uspelo ti je, da sem kar nekajkrat preprosto utihnila in zadihala, s polnimi pljuči in sredi gozda, kot mi je všeč, z novimi barvami, vonjavi in prizori, ki jih ne bom pozabila. In dalo si mi ljubezen, na svoj način, marsikdaj zelo potiho, a nikoli samoumevno, od mene si veliko zahtevalo, a po svoje si me tudi zaščitilo, za kar ti bom vedno hvaležna.

Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy

Ko pride konec leta, sem vedno malo zmedena. Seveda je tukaj nov začetek, a hkrati tudi del življenja, ki ga moram spustiti. Ker vem, da je bilo težko tudi tebi, ti ga polagam v roke in te prosim, da ga čuvaš za takrat, ko bom želela brskati po spominu in bom, morda za svoje vnuke ali preprosto za svojo hčerko, iskala zgodbe, ljudi in emocije, ki so me skozi spremljale. Nam vsem pa daj samo objem, prav tisti objem, ki nas je zdaj dal narazen, ko vsi bi in ne smemo, ne upamo, se pogledamo skozi kape in šale, in gremo kar naprej, prepričani, da morda tega ne potrebujemo. Kako se motimo … A to še vse pride, kajne? Jaz vem, da si zdaj tiho in tudi samo čakaš, da preprosto ugasneš, pa vendar vedi, da je še vedno skrajno lepo živeti, šteti dneve, ujeti poljube in tudi biti doma, v dobrem in slabem.

Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy
Foto: Zen za Illy

Hvala ti torej za vse. V našem imenu, ker vem, da marsikdo tako niti ne misli, a čas bo vse skupaj umiril in da, kot si mi mnogokrat povedalo na uho: vse bo dobro.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

8 komentarjev
  1. Kako lepo, prav dušo pobožajo te tvoje besede. Prav to je umetnost življenja, v vsaki stvari videti vsaj kanček dobrega in biti hvaležen za vse tiste malenkosti, ki navsezadnje niso vsakomur samoumevne… Zatorej glavo pokonci in…seveda bo še vse dobro! Objem!

  2. Na žalost se ne da spreminjati preteklosti! Ker če bi se, …..vsaj mame nebi spustila na ono stran mavrice, ker bi jo še vedno rada objemala, 22. februarja pojedla z njo borovničevo torto iz Pohorske kavarne, ob 100 letnici, ji povedala da jo imam rada in ji vrnila pislani poljubček ob odhodu. ….. pa če bila korona ali ne!

    Ampak kolesje življenja se obrača, nisem več otrok, ker nimam več staršev in živeti moram naprej!
    2021 MORA biti boljše, ker se je tudi moje življenje prevesilo v zadnje življensko obdobje!
    Želim si na lepe sprehode, brskanja po trgovinah, obiskov koncertov, potovanj na Dunaj, ki ga obožujem in še in še. Pa potep na morje. Ja, pa takoj ko bo možno se pričnem učiti Italijanščine. In otroka, snaho in vnuke bi rada spet stisnila. 🙂
    Toliko želja, planov, …… BO, MORA! :)))))))

    SREČE IN ZDRAVJA V 2021 ZA VSE NAS!

  3. Draga Lorella!
    Vedno najdete prave in lepe besede! – Hvala!

    In mami in očetu povejte, da sta lahko ponosna na vas 🙂
    Čuvajte se in pozdrav na Primorsko

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.