V družbi »vse naenkrat in vse takoj« je treba vsake toliko globoko zadihati in se odklopiti ne le od socialnih omrežij, ampak tudi od norosti vsakdanjega življenja. Če se za trenutek ustavimo, negujemo svoje odnose in interese brez stresa in naglice, nam to lahko pomaga najti ravnovesje in nas spodbudi k razmišljanju o tem, kako se soočamo s svojimi dnevi. Čas je eden najdragocenejših virov, ki jih ima človek na voljo. V nasprotju s splošnim prepričanjem nam neprestano hitenje ne pomaga doživeti več stvari v najkrajšem možnem času, temveč nas sili, da se redko ustavimo in razmislimo o tem, kaj je res pomembno. Pogosto se spremenimo v »kompulzivne porabnike časa«, ne glede na to, kaj počnemo. Dati pomen času pa pomeni dati pomen vsakemu dejanju, deliti izkušnje in čustva ter se izogniti občutku odtujenosti zaradi stresa produktivnosti, ne samo na ravni dela, ampak tudi družbeno. Kot je nekoč zapisal Milan Kundera:
Obstaja skrivna povezava med počasnostjo in spominom, med hitrostjo in pozabo. Vzemimo najbolj banalno situacijo: človek hodi po ulici. Nenadoma se skuša nečesa spomniti, a se mu izmika. Nato instinktivno upočasni. Po drugi strani pa tisti, ki želijo pozabiti boleč dogodek, ki so ga ravnokar doživeli, nezavedno pospešijo korak, kot da bi se želeli odmakniti od nečesa, kar se jim časovno še zdi preblizu.
Danes naj nas vodi to: ustavimo se za pogovor s sosedom, preživimo čas z družino, del dneva posvetimo prijateljem, ohranimo tako žive odnose in se odklopimo od vsakodnevnih obveznosti.
