Za ta četrtek samo to: vzemimo si čas zase. Za tiste majhne stvari, ki niso nikoli majhne. Za tista majhna zadovoljstva, ki so vedno velika, in za ljudi, ki v resnici štejejo. Ker skozi tekamo, drvimo in se sekiramo za tisto, kar ni pomembno. Odlagamo klice, druženja in kave, ker “zdaj ni nobenega časa” in potem vse mine, kot veter med oblaki, se dvakrat obrneš in je vse drugače. Nekoč se mi je zgodilo, da nisem pravočasno rekla “imam te rada” in naslednji dan tete ni bilo več. Umrla je tako, nepričakovano, sredi Londona in daleč od vseh nas, ki smo jo oboževali. Jaz prva. Tega občutka ne bom nikoli, nikoli pozabila. Zato se ustavite, premislite, zadihajte in vzemite življenje z največjo zajemalko. Tako je prav.
Objem in naj bo vse dobro.
