Včeraj zvečer sem šla na pizzo in oblekla kosmato jakno s kavbojkami. Doma sem pustila sandale in izbrala raje nogavice ter športne copate. In vmes me je prešinilo, da je še vedno avgust. Ok, recimo, da je kriva modra luna, ki prihaja danes in zraven bi se gotovo še kaj našlo, a vse to nam hkrati da vedeti, kako znajo biti stvari minljive, tudi tisto lepo, žgoče poletno sonce, ki mi je letos podarilo še posebej lep ten. Mika me, da bi šla v hibernacijo in ostala s to lepo, porjavelo kožo, vsaj do februarja. In jutri je že september, mesec, ko se življenje ponovno začne in hkrati mesec, ki napoveduje jesen, sezono smrti in ponovnega rojstva. Nekaj drži kot pribito: uživajmo vsak posamezni trenutek, ker se morda ne bo vrnil.
Objem in miren četrtek želim.
