Kaj si počela med počitnicami? Vse in nič!

Prejšnji teden sem po zares dolgih počitnicah, v svoji hiški na Zlarinu sem namreč preživela kar 39 dni, znova vstopila v svoje stanovanje v Logatcu. “Dobrodošla v civilizaciji,” je moj prihod in takojšnje sesanje predsobe, ki se je med mojim izostankom spremenila v pokopališče vešč in ostalega mrčesa, pozdravil mož. In čeprav se mi je na ladji, ko je izplula iz varnega pristanišča tega čudovitega otočka, skoraj utrnila solza, sem se prihoda domov z vsakim kilometrom bližje mejnemu prihodu veselila, kot da me ne bi bilo v domačem kraju več kot leto.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Po uvodnem zalivanju rož in sortiranju umazanega perila, sem sklenila, da je čas, da svoje prijatelje na Instagramu obvestim, da sem doma. Konec je z dnevnimi objavami plaž, nog, ki se namakajo v kristalno čisti vodi, jadrnic na obzorju, barvitih sončnih zahodov med otočkoma Prvič in Tijat, kamnitih hišk in na novo posajene fige. Med dobrodošlicami se je znašlo vprašanje dekleta, ki očitno ni moja zvesta spremljevalka v času, ko se med poletjem preselim v Dalmacijo. “Kje si bila in kaj si počela?” Khm, bila sem na Zlarinu in počela sem … Kaj sem pravzaprav počela? Dobro vprašanje! Pravzaprav nič počitniškega. Oziroma nič takega, kar se od nas pričakuje, da počnemo na počitnicah.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Nisem si kupila supa in se z njim prevažala po gladki in mirni površini turkizno modrega morja. Nisem bila na gurmansko popolni večerji v prelepi in v vetru plapolajoči svileni obleki. Dni nisem preživljala na ležalniku na plaži, pa tudi v viseči mreži med borovci  nisem poslušala opoldanskega petja škržatov. Večerov nisem preplesala na betonski terasi hotela, niti ob elektronski glasbi v beach baru. Nisem kupovala spominkov in lično okrašenih dišečih vrečk, napolnjenih s sivko. Bila pa sem na počitnicah, in to doma. Vrnila sem se resnično spočita, čeprav nisem počela ničesar od naštetega. Kaj sem torej počela, da sem še danes, ko pišem ta zapis, v zen stanju?

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Med vsakodnevnimi obvezami, kot so kuhanje, pospravljanje in iskanje mokrih kopalk podmladka, ki jih brez zdržkov med preoblačenjem vrže na novo postavljen parket, sem za začetek prekopala in uredila del vrta, ki sem ga skupaj s sadikami sivke, suhocvetnice, rožmarina in mačje mete spremenila v meni zelo ljub skalnjak. Posadila sem granatno jabolko, mandelj in figo. Z zalivanjem mi je skoraj uspelo izprazniti vodnjak, ki ga že leta polni samo deževnica. Ker se za prenovljeno sto let staro hiško spodobi, da nekaj sob krasi retro pohištvo, sva skupaj s hčerjo v stilu shabby šika renovirali staro posteljo, ki je tako postala prva uradna postelja v naši hiški (vse preostale žimnice še vedno počivajo zgolj na parketu). Z belim oljem sem naoljila strop v kopalnici in kabinetu za pranje in likanje. Čeprav sem se za to početje morala opravičevati lastni materi, ki počitnice ob morju razume kot plavanje, plavanje, plavanje, sem se hlajenju v vodi predajala zgolj po peti uri popoldne.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Po šesti uri se umiri še maestral in morje znova postane mirno igrišče za plavalce, kot sem sama (ne maram se potapljati, niti močiti las), na pomolu pa se mi s popoldansko kavo, ki si jo prinesejo iz bližnjih hiš, pridružijo ostale ‘domačinke’  s katerimi potem čakulamo, vse dokler sonce ne utone v morju. Brez zadrege sem po nekaj dneh ukinila tudi jutranje plavanje, saj mi je ob beli kavi veliko bolj prijalo listanje lokalnih dnevnih časopisov na terasi hiše. Z najdražjim sva zvečer pred komarji, ki so se zaradi podivjanega zelenja pred vhodom v hišo preselili na najin naslov, umaknila v konobo Aldura, kjer sva ob kozarcu gemišta pospremila večer v noč. Prebrala sem štiri knjige, med katerimi mi je bila najljubša Bakhita. Resnična zgodba o sedemletni deklici, ki so jo iz rok družine v Sudanu iztrgali z namenom, da postane sužnja.

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Težko si je predstavljati, kako kruto in neusmiljeno se je poigralo z njo življenje in kako zmotno kolektivno krivdo nam že od nekdaj želijo naprtiti sistemi izobraževanja, da smo za suženjstvo v Afriki krivi Evropejci. Pa je minilo vseh 39 dni. Otroka sta si poletne počitnice na Zlarinu podaljšala z obiskom babice, ki tako sedaj namesto mene zaliva, kuha in išče mokre kopalke po sobah. Tovrstni ‘dopust’ pa se je očitno izkazal kot dobrodošla sprememba tudi zanjo. Že v mesecu juniju je namreč na Zlarin odpotovala še z dvema prijateljicama, ki so mi v zameno za obisk očistile vsa okna in temeljito pospravile in pripravile hiško na moj prihod. Na Zlarin se vračajo septembra, ko bodo med plavanjem, plavanjem in plavanjem prebarvale polkna. Pravijo, da jih delo med ‘počivanjem’ sprošča. Bo že držalo, sama se namreč s počitnic all inclusive, ki jih občasno v dolžini vikenda preživim v hotelu s petimi zvezdicami,  vrnem utrujena, kot bi prekopala cel vrt. Pa vendar, mislim, da bi se mi ene takšne danes prav prilegle. Preveč sem spočita!

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

5 komentarjev
  1. Dober večer,
    Zlarin, otok z lepo energijo in s skrivnostno speljanimi uličicami. Vsako leto je naša postojanka, ko jo šibamo s polnimi jadri proti jugu.
    Ker vas rada berem, sem vas prepoznala na gemištu v omenjeni gostilni. Jaz sem se basala s hamburgerjem.
    Lepo vas pozdravljam,
    Edita

  2. Draga Edita, upam, da sem ‘dostojno’ spila svoj gemišt, oziroma sokać kot mu pravijo domačini. Naslednjič pa na snidenje! 🙂

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.