Kako ste, drage moje?

Najslabše prenašam površna vprašanja, ki ne bi smela biti tako zelo površna, a žal so. Ko te nekdo vpraša “Kako si?” in ga v resnici ne zanima odgovor, še manj pa, če si morda slabo ali vsaj ne tako dobro, kot pričakuje sam. Pa vendar … kdaj vas je nazadnje kdo vprašal, kako ste in se resnično, iskreno zanimal za odgovor? In še eno vprašanje imam, samo za vas, ki je morda še bolj zapleteno: koliko ljudi dejansko ve, kako ste? Ne tisti površen kako si, temveč tisti pravi, pošten in pristen kako si, ki ti zleze do dna duše in v hipu razumeš, da lahko daš srce na plan ter poveš, kakšni so tvoji občutki. Ne zdi se mi, da potrebujemo prav veliko inteligence ali napora, a te osnovne stvari so kar zbežale od rok, postale so čudaške in nepotrebne v svetu, ki ponovno postavlja na prvo mesto površnost.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Mene pa zanima: kako ste, drage moje? Kakšno je vaše življenje? Kako živite? Ali ste srečne? Ali je januar za vas lep, pozitiven mesec, ki omogoča veliko novih začetkov, planiranja in obljub in ste ga zato vesele? Ali je morda tako, da vas je strah, ker je za vogalom megla in ta nam ni všeč? Ali imate srečo in je ob vas nekdo, ki vas lahko prime za roko, potolaži, obriše solze, zagotovi, da ne bo trajalo za vekomaj in pokaže pot, ki je posuta z zvezdami? Morda pa vas najdem v čudovitem trenutku nirvane, ko je vse tako, kot mora biti, in veliko bolje, kot ste kdaj sploh pomislile … In v tem primeru uživam z vami ter bi prav tako, z največjim veseljem, poslušala vaše zgodbe o uspehu, ker so deloma tudi moje, kajti v kolikor se ne znaš veseliti za druge, potem je že tako, da si tudi sam ne zaslužiš uspeha.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

In pišem o tem zato, ker sem ženska in ženske si držimo krone, smo tam takrat, ko nas prijateljica potrebuje in znamo deliti dobro, pa tudi slabo, znamo poslušati in ne obsojati, znamo podati dober nasvet in se nasmejati takrat, ko gre vse “v maloro”. To je bistvo prijateljstva in tega, da smo ljudje, dana nam je bila beseda, pa tudi emocija, razum in srce, ki zmore ogromno. In kako sem jaz? Da ne bom sebična ali preveč firbčna ter razglabljala samo o vas … sem dobro, ko pa si dobro, je tako, da moraš deliti z ostalimi in podati roko tistemu, ki jo potrebuje. Preko ekrana vas težko dosežem, a kar sem želela povedati, je, da niste same. Kjerkoli ste in karkoli prestajate, je kdo pred vami že prehodil, to pot prebrodil, morda celo pozabil in preživel. Če ste super dobro in vriskate od sreče, potem najdite nekoga, ki rabi pomoč, ker zdaj zmorete. Če pa niste tako super, no, niste same in se tako nikakor ne počutite.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ženske si držimo krone, drugače ne bi bile tako močne.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

8 komentarjev
  1. O Lorella, lep članek.
    In prav res, tudi sama sem se že tolikokrat vprašala, zakaj tako mimo grede postavimo vprašanje, kako si? Zato iskreno, se trudim, da to vprašam tiste, za katere me res zanima in jih tudi poslušam, da ni samo neka fraza, ko človek ne ve, kaj bi sicer rekel.
    In še povem, da jaz sem generalno dobro. Se trudim, da je tako in počnem stvari, ki me veselijo, v katerih uživam. Vsekakor pa imam trenutke, ko sem žalostna, tečna…pa zato niti ne rabim prav posebnega razloga:-)
    Dobro pa je, da se z leti človek sekira za vedno manj stvari in se vedno bolj zaveda, kaj je pomembno v življenju. Pa da ne bi slučajno pomislila, da s tem mislim, da ni pomembno, kaj damo nase!;-))))
    Sicer pa ja, zdravi smo, otroka sta super, skregamo se tudi, kar se mi zdi normalno pri štirih različnih glavah:-))
    Edino, kar me zadnje čase žalosti, je slabo zdravje očeta…ko se še bolj zaveš minljivosti življenja. K sreči je mami zdrava in vitalna, pa vseeno.
    Sicer pa punceee, dnevi se že opazno daljšajo, sonca in pozitivne energije bo vedno več…ne vem, zakaj se toliko govori o pomladni utrujenosti, jaz je nimam nikoli, ker takrat ponavadi prekipevam od energije:-)

    En lep sončen pozdravček vsem
    Darja

    1. Draga Darja, kaj ja dodam? Val dobrega in pozitivnega za tvojega očeta, v upanju, da se bo kmalu počutil bolje. Tebi pa velik objem in hvala, ker si z nami delila svoje izkušnje…xoxo

  2. Draga Lorella:),
    Res lep in globok zapis, se me je dotaknil Lorella, ker si ga napisala res tako iskreno…tudi sama opažam, da je to vprašanje prevečkrat “zlorabljeno”, ker se ga zastavi kar mimo grede in tak je potem tudi odgovor…”površen”…”tja v tri dni.”…kar nekaj samo da je…tistih res Kako si?? …pravih pa je zelooo malo…pa naj bo zraven še gesta, rahel dotik komolca in pogled v oči…da bo res iskreno…vsega tega želim tebi draga Lorella in ostalim Glitter bralkam…ki nas zanima kako smo kajne:)
    Objem…hvala Lorella iz srca…
    Karin

  3. Poleg vprašanja “Kako si?”, mi je podobna izjava “Saj bo bolje.” Pred časom sem šla skozi zelo bolečo izkušnjo in takrat sem zasovražila ti dve vprašanji. To pogosto rečejo tisti, ki ne vedo, kaj reči. Z njihove strani jih razumem, ampak s svojega stališča pa mi je šlo na živce. In tudi zato sama zastavim to vprašanje, ko ne res iskreno zanima in tako se mi zdi tudi prav.

    Hvala, Lorella, za vprašanje. Všeč mi je, čuti se bolj osebno in dobiš občutek, da je namenjeno samo tebi :). Dobro sem, zdravi smo, srečni smo. Želela bi si malo več časa zase, malo manj nori tempo. Služba od 8h-16h (9-17), potem po otroke, jih peljati na aktivnosti ali pa nekaj skuhati doma, zvečer hitim z večerjo in pripravo na spanje, saj se zjutraj zgodaj vstanemo in otroci potrebujejo počitek…. In tako je vsaki dan med tednom. Čez vikend malo bolj zadihamo, ampak prehitro mine :).

    In tudi jaz že komaj čakam toplo pomladno vreme. Včeraj zjutraj sem slišala dve sinici, tako da pomlad in sonček bosta kmalu tu <3!

    xoxo

    1. Draga Tamara, točno tako, vikendi so prekratki. Vedno se sprašujem, kako je možno, da imamo samo dva dni v tednu, ki sta prosta in jaz še takrat razmišljam o tem, kaj moram delati v ponedeljek. To pomeni, da sem v nedeljo že rahlo obremenjena in potem pride trenutek, ko denimo ostanem brez glasu zato, ker se organizem upre in me tudi ustavi. Z leti naj bi bila bolj modra, a nisem ravno prepričana, da sem. Morda se samo še bolj zavedam vsega, a ukrepam bolj malo. Ampak: smo na začetku novega leta in je še 12 mesecev zato, da vse skupaj spremenim. Verjamem, da mi bo uspelo! xoxo

  4. Pozdravljena, ob branju tega članka je mene preblisnila druga plat. Ne tistega, ki sprašuje: “Kako si? “, temveč nas, ki na to vprašanje odgovorimo:”Dobro!”. Tako odgovorimo večini, ker se nam ne da razlagat vsem, ki nas sprašujejo, ker jih ne čutimo blizu, ker smo ljudje privoščljivi in bi se postavljalec vprašanja, nad našim morebitnim iskrenim, ne tako popolnim, odgovoru o našem življenju privoščljivo zahihitam za našo ritjo. Te privoščljivosti z odgovorom ”Dobro!” enostavno ni.
    Tudi sama postavim kdaj tako vprašanje in me odgovor zanima včasih bolj, drugič manj. Ko me res RES zanima kako je kdo, ga pokličem ali obiščem, ali še raje povabim ven. Torej, vprašanje je na mestu in odgovor tudi, vse je stvar bližine. Tiste bližine, ki jo ne merimo z metrom. Lorella, ko in če se kdaj dobiva na “kavi” z veseljem poslušam in odgovorim na vprašanje 😉 Lep pozdrav, Nataša

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.