Koliko nam je težko in koliko to ni prav

V resnici se ne zavedamo, da nikoli ne bi smeli stati. Mi smo voda, ki teče povsod in najde prav vsako luknjo. Včasih je mirna, drugič razburkana, a je vedno v gibanju. Smo reka, ki divja od stopal do možganov, vmes se zaljubi v srce in pljuča, potem se vrne, vsak dan znova, v zemljo in zrak. Mi smo vse, a po poti smo se zgubili, pozabili na pomen življenja, nehali živeti zato, da bi samo preživeli. In v tem je velika razlika: živeti ali le preživeti. V tem času negotovosti in stiske se je marsikaj zgodilo; verjamem, da ste tudi same spoznale del sebe, ki je bil prej popolnoma skrit, in prijatelji so se pokazali s svojim pravim obrazom: iskrenim ali neiskrenim. Nastale so razdalje, okrepljene z lažnimi, strupenimi stereotipi, postali smo selektivni, se ponovno oddaljili od bistva in zdaj, drage moje, tavamo v temi, v hladnem tunelu, ki na koncu nima luči.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Ze

Pa vendar smo se kot ljudje rodili prav zato, da tavamo in raziskujemo; da sledimo letnim časom in živimo v sožitju z naravo. Pozimi naj bi kurili ogenj in šli v lov, spomladi naj bi se gibali s soncem, poleti pripravili tabor in šli plavat, prav takrat, ko polna luna zasije na zemlji. Po vsem svetu je še vedno veliko nomadskih kultur; Beduini se potepajo in iščejo vodo po puščavah Bližnjega vzhoda, Tuaregi trgujejo med severnimi in južnimi mesti Sahare in Nenci opravijo 800 milj letnega potovanja s severnimi jeleni po arktični Rusiji.

Ti ljudje živijo lahkotno in težko vedno, ne le v tem času.

Ko se me ukvarjamo s tem, ali bomo izbrale rdeče ali rumene kopalke, ali bomo jedle sadni ali navadni jogurt, oni izkoriščajo instinkt, ki ga je zahodna družba zaradi udobja služb in toplih domov tako globoko zatrla. In danes sploh ne vemo, da je instinkt kdaj obstajal.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ali smo resnično izgubili svojo lastno potrebo po potepanju, svojo željo po svobodi? Ali se sploh znamo in želimo upirati sistemu, ki od nas zahteva, da smo vsi vsaj približno enaki? Sama opažam pri svoji službi in na svojem področju, kako zna biti moteče, če si malo drugačen, izstopaš, ponudiš zamisel, ki je bila do sedaj neznana. In koliko lažje je biti še ena ovca v čredi, tiho in milo nekje v kotu, četudi ti vsak atom telesa govori, da tako res ni prav. Ta neumna želja po nadzorovanju in ukazovanju, po tem, da vse ljudi spraviš v isti kalup, ker je tako lažje in varnejše. Kje pa je tukaj naša duša? Kje je tukaj želja, ker pravice nočem niti omenjati, po svobodi?

Včasih imam občutek, da smo postali resetirani računalniki in brez nadzora ter ukazov sploh ne znamo delovati.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Kje so časi, ko so se ljudje odpravljali v gozd in iskali šamana, raziskovali svojo preteklost in se tako globoko potopili v svoje misli, da jim je bilo vse v hipu jasno. In življenje se je odprlo kot magična pahljača, polna barv in odtenkov, tako pristna, divja, neverjetna. Ampak da, zadnje leto je bilo počasno, surealno, zaspano, težko in skrivnostno. Zavili so nas v meglo in zdaj tako hrepenimo po svetlobi, da neprestano butamo drug ob drugega; morda smo celo ugotovili, da domov ne pridemo samo počivat, temveč živet svojo resnico in spoznati sebe za to, kar dejansko tudi smo. Zatečem se v gozd, objamem še eno deblo, zaljubim se v noro živo zelen mah in začutim srce, ki divje bije v meni. Na jok mi gre zato, ker je toliko vsega in vse je dosegljivo, a se še vedno ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi in težkimi besedami, ki visijo v zraku kot ostro nabrušene sekire.

In vse pada. Padajo maske, glave, morala, vrednote.

Foto: Zen
Foto: Zen

Pomlad mi daje upanje, da se bomo le znali prebuditi. Kot feniks, ki je že od nekdaj vedel, kako se dvigniti iz pepela.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

3 komentarji
  1. Draga naša Lorella, vsak dan znova in znova se veselim tvojih besed, ki božajo in so do srca in duše sila prijazne. Dovolj imam bičanja in trepetanja…nismo več reka, postajamo mlaka…in to je žalostno. Hvala iz srca za misel, da ne pozabimo misliti, misliti s svojo glavo in teči, teči, žuboreti in pljuskati. S soncem obsijan dan želim…danes, jutri, vsak dan znova in znova. Velik objem in prisrčen stisk roke! Darinka

  2. Nikoli ne gre za čredo, gre za posameznika, njegovo DUŠO, njegov odgovor na določen dogodek, tukaj in zdaj. Svoboda ima najvišjo ceno in vedno jo bo imela. Biti oddaljen od idej večine je pogum, svobodomiselnost…je darilo vesolja, prinaša pa večkratni umik v samoto in gibanje čez ogromno ovir. Nagrada ni takojšna, je dogoročen cilj, ki se navsezadnje obrestuje, pa čeprav zapojemo hvalnico sami sebi. Lorella , enkraten zapis misli.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.