Ljudje so se spremenili in morda sem se tudi jaz

Sveže perilo visi na vrvi in plapola v vetru. Trava je tako noro zelena in polna sonca, da jo že težko gledam. Črno beli maček se mirno sonči na robu hiše in za trenutek imam občutek, da je življenje na svojem mestu. Mnogokrat sem vizualizirala svojo idealno hišo, vedno sem videla okno v kuhinji in pred njo vrt. Zagledala sem sebe z rokami v moki in modrim pogledom, ki sega zelo daleč. Prikradel se mi je nasmeh, ker je to idealna situacija, v kateri sem se znašla in hkrati združuje moje pojme lepote: vrt, veliko okno, čudovita kuhinja, čaranje med lonci, čarobna svetloba. Zdi se mi, da do tega ni nikoli prišlo, no, morda ne dobesedno, čeprav sem dokaj blizu. A ta prizor ujet v času je ukradel mojo pozornost, ker je bilo perilo na vrvici kot iz filma, manjkala je samo lepa ženska, ki bi ga v tistem trenutku pobirala.

Foto: Zen
Foto: Zen

Celo osnovno šolo sva se z Eleno igrali, da sva čarovnici. Za mojim blokom je bil ogromen gozd, idealen kraj za najine čarovnije in hkrati prostor, ki je skrbno čuval najino domišljijo. Sofii danes poskušam razložiti, da je bila moja čarobna palica le veja, ampak mi v resnici ni nič manjkalo. Sprehajava se po gozdu in najine noge hodijo po istih poteh, ki sva jih takrat prehodili z Eleno. Tudi tokrat prideva do starega debla, ki ima na sredini veliko luknjo. Takrat se ustavim, ker me zgodovina mojega življenja vrže nazaj v tunel brezhibnosti, ko imaš sedem let in si prepričan, da je svet le tvoj. Tisto je bilo čarovniško deblo, kjer sva se s prijateljico vedno ustavili, in zanimivo, kako ga Sofia v trenutku zazna in ga začne božati z majhnimi rokami. Danes je vse drugače in hkrati vse popolnoma isto.

Foto: Zen
Foto: Zen

Počasi in vztrajno se sprehodiva do ribnika, po robu poti, kjer so me včasih čakale žabe. Zdaj jih nisem našla, a sumim, da so šle le en krog in bi zvečer prišle nazaj. Podeželje se je zelo spremenilo in tako tudi gozd. Sedim na deblih, ki jih je včasih urejal pokojni sosed in zdi se mi, kot bi narava želela pogoltniti ta košček urejenosti, kjer je bilo pred dvajsetimi leti vse na svojem mestu, zdaj pa ostajajo le sledi. Veliko trenutkov čudovitega življenja sem vsrkala vase in še več jih bo v bodočnosti, ko se bom znala ustaviti takrat, ko bom končno zaznala, kako stvari niso samoumevne. Opažam ljudi okoli sebe. Opažam njihove reakcije in spremembe. Kot vedno v težkih situacijah se stvari razblinijo in narediš selekcijo. Ali jo naredi življenje namesto tebe.

Foto: Zen
Foto: Zen

Če bi zdaj potegnila črto, bi lahko samo rekla, da ni slabo imeti toliko več časa zase in za družino. Ni slabo manj nakupovati in gledati na nove stvari z določeno distanco. A vseeno pogrešam svobodo gibanja in predvsem kave, restavracije, objeme. Ko človeku odvzameš vse osnovne stvari, je tako, da od človeka ostane bolj malo. Hkrati se je zgodil popoln detox, ki je vsem dal vedeti, kaj pravzaprav res potrebujemo in katere stvari so le modni dodatek, brez katerega ni niti tako noro težko živeti. Doma imam že spisek stvari, ki jih bom naredila takrat, ko bo vse mimo. Mislim, da se bom bolj zavedala krhkosti življenja in dejstva, da mnogokrat stvari in tudi mi sami visimo na niti. Podobno kot tisto perilo, ki sem ga neko jutro občudovala v vetru.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ustavil se je čas, za katerega bi rekla, da ga ni moč ustaviti. V sebi čutim, kako raste vrt, poln divjih tulipanov, modrih hiacint in čudovitih vrtnic. Pomlad v meni trka na vsa vrata in komaj čaka, da eksplodira v vsej svoji lepoti. Jaz iskreno mislim, da bo, ko bo vse to za nami, na svetu veliko boljših ljudi.

 

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

24 komentarjev
  1. Pa smo mislili, da je bil 11. september prelomnica….. Covid-19 nam je dal vetra, da se še dolgo ne bomo zavedeli, kako zelo se nam je spremenilo življenje. Lepo, da ostajaš optimistka in strinjam se, da je nastala situacija iz mnogo ljudi potegnila le najboljše. No, pustimo se presenetiti. Če ne drugega, narava si je v tem času malo odpočila od Človeka.

  2. Kako zapoje moje srce, ko berem te vrstice. Lepo. Tudi jaz imam lepe spomine na otrostvo in potke v naravi. Rada se vracam v rodne kraje. In res je drugace. Tudi prevec turisticno je postalo, ker za naravo gotovo ni v redu. A tudi ta kriza bo to spremenila. Kot mi. Objem

  3. Kako lepo povedano in napisano! Kar zasanjala sem se in se spomnila na otroštvo.
    V mislih sem se znašla nekje ob morju, sedim na skali in gledam valove. Sonce me greje in pihlja rahel vetrič. Povsod naokoli je mirno. Ni bilo hitenja, kot smo ga bili vajeni zdaj.
    Mnogi bomo bolj umirjeni. In res je, brez marsičesa lahko prav lepo živimo.
    Kako lepe slike in kako lepo dekle na njih!

  4. Prekrasen zapis! Ja, vsake toliko nas življenje ustavi in tudi jaz upam, da bomo po teh preizkušnjah bolj srčni, strpni in ljubeči.
    Outfit je pa top in res ste prekrasna!

  5. Kot bi brala svoje misli.
    Mimogrede, zaljubila sem se v puloverček, čudovit je. Kje ga je mogoče kupiti?
    Lp in ostanite zdravi

  6. Draga Lorella. Ti bi morala napisati en tak ženski roman! Zagotovo! Ker tako lepo pišeš in nas božaš po duši! Komaj čakam,da ga preberem ❤️. Lep vikend in maham iz Maribora. Objem, in to močan!

  7. Krasen zapis. Tudi mene je popeljalo nazaj v otroštvo.
    Koliko lepih stvari je bilo in so še danes, samo videti jih je treba.
    Meni že modro nebo zjutraj predstavlja nekaj krasnega., saj vem da bo na koncu dneva iz tega nastala lepa zgodba.
    Morda se žabice spet vrnejo?
    Vse lepo in lep vikend ☀️

  8. Vse so že predhodnice zapisale… Samo kimam. 🙂 Mene pa zanimajo nadlepi čevlji, od kje so? Maham z globokim zaupanjem, da bo vse še dobro. xoxoxo

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.